četrtek, 23. marec 2017

Z NOBELOVO NAGRADO POTRJEN TEMELJNI PRINCIP POSTA
Gostujoče pero: Dr. Manca Košir, publicistka

Letošnje Nobelove nagrade so podeljene, veselje zaradi njih pa v meni še odzvanja. Poleg nagrade poetu, legendarnemu kantavtorju Bobu Dylenu, me je vzradostila tudi nagrada za medicino japonskemu znanstveniku Yoshinoriju Ohsumiju (roj. 1945, doktoriral leta 1974 na Univerzi v Tokiu, leta 1988 ustanovil lastno raziskovalno skupino). Obe me radostita, ker kažeta spremenjen pogled tako na literaturo kot na medicino, zato zbujata upanje, da se širita in postajata bolj vključujoči obe paradigmi, znanstvena literarna kot medicinska. 21. stoletje terja prav to: drugačen pogled in pogum za spremembe.
Avtofagija – »jesti samega sebe«
Glasno ploskanje podelitvi Nobelove nagrade Dylanu je bilo slišati z vseh koncev sveta, tudi Slovenija se je zatresla od navdušenja. Nisem pa zaznala evforije zaradi podelitve nagrade za medicino prodornemu dr. Ohsumi. Bom pa izrazila svojo!
Dr. Yoshinori Ohsumi je Nobelovo nagrado dobil za "odkritja mehanizma avtofagije, temeljnega procesa za razgradnjo in recikliranje delov celice". Kaj je avtofagija? Beseda izvira iz grščine in je sestavljena iz dveh: grško autos - sam + phageîn - jesti, požirati. Torej avtofagija pomeni "jesti samega sebe". Gre za temeljni princip posta, ki z avtofagijo omogoča zdravljenje, popravljanje in pomlajevanje celic našega telesa. Kar seveda vpliva na spremembo mišljenja in delovanja, saj smo ljudje celovita bitja in telo ni ločeno od duše ne od duha, povezano je z okoljem in bistveno odvisno od socialnih omrežij, ki se s spremembo posameznika začnejo spreminjati tudi ona. In obratno! Zato je post znan že tisočletja v praktično vseh duhovnih tradicijah sveta. Tudi Jezus se je postil v puščavi in tako vzpostavil »versko vajo« postenja, ki se je v sodobni sekularni družbi spremenila v učenje enega od pomembnih načinov zdravega življenjskega sloga.

Znanost, morda še posebej nevrološka, ki se ukvarja z odkrivanjem vzrokov alzheimerjeve  bolezni -- skorajšnje epidemije 21. stoletja -- ugotavlja, da je »stradanje« koristna preventiva in dobra pot za odlog starostnikom grozeče demence. Pa tudi za poskočnost duha, dodajam iz lastne izkušnje že več kot desetletje se redno posteče osebe. Poglejte pisatelja Borisa Pahorja, ki je avgusta letos dopolnil 103 leta: še vedno skrbi sam zase, veliko potuje, govori brez listkov zbrano in doneče uro, dve … Bil je lačen kot otrok, sestradan med obema svetovnima vojnama, v taborišču bi skoraj umrl od lakote … In danes je poskočen, čil nadstoletnik jasnega duha in dobrega spomina!

Ko celica reciklira lastno vsebino

Proces avtofagije je znan že pol stoletja. Znanstveniki so v 50. letih minulega stoletja opazili, da so v celicah posebni organeli, v katerih se lahko razgrajujejo beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe. Poimenovali so jih lizosomi in za njihovo odkritje leta 1974 podelili Nobelovo nagrado Christianu de Duvu. V lizosomih se razgrajujejo manjše molekule kakor tudi velike strukture, celotni organeli. Koncept avtofagije je razvil letošnji Nobelov nagrajenec za medicino in s tem znanstveno podprl utemeljenost posta za zdrav življenjski slog in zdravljenje marsikatere bolezni, posebej tistih, ki jih »pridelamo« starostniki: sladkorna bolezen, debelost, zvišan pritisk, artritis itd. Kot je zapisal dr. Henry Lodge, soavtor knjige Younger Next Year: »Vse (te bolezni, on trdi, da tudi večina oblik alzheimerjeve bolezni in skoraj vse vrste osteoporoze ter kar nekaj rakastih obolenj) so preprosto posledica propadanja. Narava jih nima v svoji ponudbi. Sami smo se sprehodili po oddelku za bolezni in si jih izbrali s polic.« 

Gre potemtakem za to, da lahko celica uniči svoje dele, ko jih obda z membrano in tako oblikuje nekakšen mešiček. Tega potem pošlje v "reciklažo" v lizosom, kjer se razgradi. Dr. Yoshinori Ohsumi je s svojimi sijajnimi eksperimenti  razjasnil mehanizem avtofagije  in dokazal, da podobni postopki potekajo tudi v človeških celicah. To pomembno odkritje je  kot prvi objavil leta 1992. Z nadaljnjimi raziskavami ni odkril  le genov, ki so potrebni za avtofagijo, ampak tudi posamezne beljakovine v teh genih. Pokazal je, da avtofagijo usmerja niz proteinov in proteinskih kompleksov.

Odkritja letošnjega Nobelovega nagrajenca za medicino so vodila v nova razumevanja mehanizmov, kako celica reciklira svojo lastno vsebino. Odprla so poti do razumevanja pomena avtofagije za številne fiziološke procese, na primer prilagoditev celice pomanjkanju hrane, saj lahko avtofagija zagotovi hitro gorivo za energijo oz. gradnike za obnovo celičnih delov. Ob postu celici omogoči hiter vir energije, ko presnavljajo manj pomembne strukture in molekule.

Zaščita pred uničujočim stresom in okužbami

Najhujša nevarnost za naše zdravje je zagotovo stresno življenje, ki poruši notranje ravnotežje in telo preprosto – zastrupi. Avtofagija  je nujna za celično odzivanje na zunanje strese! Pa tudi za odziv na okužbe. S postenjem (opazujmo pse in druge živali, ki obolele in ranjene prenehajo jesti!) lahko celica odstrani znotrajcelične bakterije ali viruse. Odstrani tudi poškodovane proteine ali celične organele. To pa je svojski nadzorni mehanizem kakovosti, ki je nujen za odpravljanje negativnih posledic staranja. Zato so prav motnje v funkciji avtofagije povezali s Parkinsonovo boleznijo, diabetesom tipa 2 in drugimi že omenjenimi boleznimi, ki se pojavljajo s starostjo.

Prebivalci Slovenije se množično staramo! In največje breme zdravstvene blagajne je prav »ozdravljenje« -- v narekovajih zato, ker se človek lahko ozdravi samo sam, seveda ob pomoči narave in odlične medicine! -- starostnikov zaradi zanje tipičnih kroničnih obolenj. Procesi avtofagije so »usodni« tudi v številnih drugih pogostih bolezenskih stanjih, kot omenjeno pri raku ali nevroloških boleznih. Intenzivne raziskave (tudi v Sloveniji, morda bomo prvi na svetu izdelali celo cepivo proti demenci, hura!) zdaj iščejo zdravila, ki bi vplivala na avtofagijo pri zaradi staranja prebivalstva vse pogostejših številnih boleznih. Te, kot rečeno, ogrožajo posameznike, torej zdravje prebivalstva, prav tako pa grozijo sesuti zdravstveno blagajno zaradi visokih cen zdravljenja in vsak dan večjega števila njegovih uporabnikov.

Postenje v nacionalni program zdravega življenjskega sloga

Nobelove nagrade 2016 za medicino sem  potemtakem vesela zato, ker zdaj zaradi njenega nagrajenca Yoshinorija Ohsumija avtofagijo veliko bolje  razumemo, kot smo jo pred pol stoletja ob njenem odkritju. Naj na kratko povzamem:  Avtofagija je izjemno pomemben evolucijsko ohranjen proces. Je bistvena pri popravljanju celice, saj omogoča odstranitev defektnih proteinov in organelov. Pri napadu tujkov je avtofagija hiter odgovor, ko celice ubijalke tujke dobesedno požrejo in prebavijo. Ob postu (»stradanju«) celici omogoči hiter vir energije, ko presnavlja manj pomembne strukture in molekule.

Sklep: Zahodni svet zaradi izjemne moči farmacevtskih multinacionalnih korporacij deluje predvsem kurativno in (pre)malo preventivno.  Tudi slovenski nacionalni program za zdravje prebivalstva bi moral razširiti svoj pogled in uvesti celovitejšo paradigmo preventive. Vanjo je nujno vključiti tudi postenje kot naravni način spodbujanja avtofagije za zdravje in ozdravljanje. Post bi moral biti priznan kot naravna zdravilska metoda in biti legitimen del naravnega zdravljenja. Mnoge države po svetu imajo postenje vključeno v klinični zdravstveni program, v katerega se lahko oboleli vključijo z napotnico. Čas je zrel ne le za priznanje homeopatije in medicinske visoke vrednosti konoplje, temveč tudi za vključevanje postenja v obvezno širjenje zdravega življenjskega sloga na vseh ravneh. Naj Slovenija postne zares razvita država in dobrobit ljudi njena  temeljna skrb! Kdaj, če ne zdaj?