sobota, 22. oktober 2016

SKRIVNO ŽIVLJENJE DREVES

Skrivno življenje dreves
Bukla 126, 12.10.2016
Skrivno življenje dreves
Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta
Peter Wohlleben
prevod: Petra Piber
, Narava, 2016, m. v., 179 str., 19,90 €
Kaj mislite, koliko je staro najstarejše znano prastaro drevo? Preiskovali so smreke na Švedskem in preiskava je razkrila skrajno neverjetno starost: 9550 let! Dotlej so menili, da so smreke na ta del Švedske prišle šele po umiku ledu pred dva tisoč leti. »Zame je neopazna mala rastlina simbol tega, kako malo razumemo gozdove in drevesa in koliko čudežev moramo še odkriti,« zapiše ob tem nemški gozdar Peter Wohlleben (1964) v eni najbolj očarljivih knjig, ki sem jih brala zadnja leta. V zgodbi o drevesih, podnaslovljeni Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta.
Nisem bila navdušena le nad novimi odkritji, da se drevesa pogovarjajo (»Če so drevesa hudo žejna, začnejo kričati«), da imajo spomin, da pomagajo drug drugemu, oskrbujejo bolne in skrbijo za umirajoče brate in sestre v solidarnostno urejeni skupnosti, kjer je veriga tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Da stroge drevesne mame vzgajajo drevesne dojenčke za dolgoživo stoletno rast, človek pa le za toliko, da za silo zrastejo, da jih lahko požaga in proda. Osamelcem, ki rastejo zunaj takih občestev, trda prede, oni pa, ki so povezani prek korenin pod zemljo kilometre naokoli in si pomagajo, imajo možnosti dolgega življenja, ki šteje tudi tisoče let. Kot očaki v Svetem pismu v časih, ko so ljudje še živeli v spoštljivi skupnosti za stare skrbečih ljudi. Takrat so bili ljudje bitja z dostojanstvom, danes so pogosto le številke v funkciji dobička, kot so to tudi drevesa, ki so samo lesna debla. A ne za ljubečega gozdarja Wohllebna in ne za nas, ki smo se zaljubili v njegovo knjigo o teh čudovitih socialnih bitjih z občutkom za skupnost. Zdaj hodimo v gozdove s spremenjenim pogledom: na drevesa gledamo tudi z njegovimi očmi – »posamezno drevo ne more biti nikoli uspešnejše od gozda, ki ga obdaja« –, zato prepoznavamo njihovo stisko, rane in bolečine, ter začutimo, ali smo v zdravem, to je srečnem gozdu, ali ne.
Skrivno življenje dreves nikoli ne bi bila svetovna uspešnica, če bi bila knjiga pisana v suhoparnem znanstvenem diskurzu. Kdor resnično ljubi, govori z drugačnim jezikom! Avtor piše o drevesih in gozdovih tako čustveno, milo lepo, kot najboljše vzgojiteljice pripovedujejo o svojih ljubih varovancih. Tudi prevajalka je ljubezničarka, sicer njen prevod ne bi zvenel tako nežno, hvala, Petra Piber! Oglejte si za ilustracijo samo naslove poglavij: Prijateljstvo, Govorica dreves, Socialna pomoč, Ljubezen, Drevesna loterija, Počasi se daleč pride, Drevesni bonton, Šola za drevesa, S skupnimi močmi itd. Drevesa so lahko človekovi najboljši učitelji, obratno pa dvomim, da je kdaj mogoče … Meni je dalo misliti pisanje o njihovem občutku za čas in gibanje; to je za naš domišljav pogled samo statika, saj smo ljudje edina mera premikanja, mi z nekaj deset leti bivanja v primerjavi z njimi, ki si vzamejo stoletja časa! Verjamem, da v drugi časovni perspektivi tudi pohlepneži in tajkuni dobijo svoje kot pogoltni med drevesi: »Kdor je preveč pogolten in vzame preveč, ne da bi dajal, sam sebi krati pogoje za življenje in izumre.« Hura, pravičnost je med drevesi doma! Zato pa je gozdni ekosistem zelo dobro uravnotežen. Kar je pogoj ne le za preživetje dreves, temveč tudi človeštva, saj nas brez dreves itak ne bi bilo. Zato velja uravnotežiti naše dihanje in delovanje z njihovim bontonom in pravili bivanja.
Na hrbtni strani Skrivnega življenja dreves piše: »To je ljubezensko pismo gozdu.« Ljubezensko pismo o gozdu zagotovo, a ne drevesom, ki ga ne potrebujejo, temveč nam, ki brez ljubezni do gozda ne bomo stali inu obstali. Obvezno branje!

VIR: BUKLA, oktober 2016