četrtek, 29. september 2016

O MINLJIVOSTI, SMRTI IN ŽALOVANJU

HOSPICKAFE na Festivalu za tretje življenjsko obdobje
           





Minljivost in umiranje sta del življenja. Od tega, ali in
kako se zavedamo lastne minljivosti in svoje smrti, pa je
odvisna kakovost življenja, so se strinjali govorniki, med
njimi tudi premier Miro Cerar, na okrogli mizi, ki je
potekala v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje.
Zahodna civilizacija je do pojma in pojava starosti razvila
zadrego, medtem ko narodi, ki so tradicionalni v svojem
življenju, izražajo cast starejšim v družbi. Dobro bi bilo,
ce bi nekaj te mentalitete znova ponotranjili, je dejal
Cerar, ki se je okrogle mize udeležil v vlogi prijatelja
voditeljice okrogle mize, publicistke in prostovoljke
Slovenskega društva hospic Mance Košir.
Staranje je naravno, se je pa nanj treba pripraviti in se z
njim tudi soociti, je opozoril Cerar, ki verjame, da je
življenje neunicljivo, vecno. "Tudi ce se nam še zdi to
življenje minljivo in smrtno, sem preprican, da je to le
nek prehod," je dejal.
Igralec Boris Cavazza pa je opozoril, da je naša družba
naravnana tako, da starejše odriva. Tudi sam bi rad še
igral, med drugim z igranjem trenira svoje možgane, a ga
gledališca odrivajo, je dejal.
Po Cerarjevem mnenju je treba otroke in mlade soociti z
dejstvom minljivosti in jih tudi spodbujati, da obišcejo
institucije, kot so denimo hiše hospic. Na ta nacin bomo
kot družba lahko razvili normalen odnos do smrti, je
preprican.
Pri tem se je oprl na lastno izkušnjo, ko mu je umirala
mati. "Poslavljala se je leto, leto in pol. V tem casu sva
normalno preživljala ta proces, normalno sobivala. In
cutil sem, da mi je bila hvaležna, da sem jo sprejemal kot
normalno."
Predsednica društva hospic Renata J. Roban pa je glede
otrok in sprejemanja smrti dejala, da so otroci prezrta
skupina žalovalcev. "Ko izgubijo sestro ali bratca, izgubijo
tudi starše. Starši žalujejo in se odmaknejo ali pa jih
zacnejo dušiti s tem, ko pretirano skrbijo zanje," je
dejala. Tako je po njenih besedah treba otrokom
pomagati pri žalovanju s pogovorom in pojasnili. V casu
najstništva pa je pomembno, da lahko delijo svojo
zgodbo in žalost s svojimi sovrstniki, ki so morda tudi
prestali podobno izkušnjo.
In kljub žalosti ob smrti svojca je treba iti naprej. Tega se
dobro zaveda tudi Cavazza, ki je v življenju doživel
mnogo tragicnih izgub, med drugim izgubo dveh sinov in
soproge. Po smrti soproge je, kot je dejal, zapadel v
depresijo, a je po treh mesecih predvsem zaradi takrat
najstniških sinov "šel naprej in smrt pokopal". Ko mu je
umrl še drugi sin, je, kot je dejal, to težko prebolel. "Ne
da se to kar pokopati. Ampak vseeno je treba iti naprej,"
je povedal in dodal, da sta razlog za to tudi dva sinova, ki
ju še ima. Vir: STA, 28. 9. 16