petek, 05. avgust 2016

XXI. stoletje bo stoletje ženske ali pa ga ne bo

Svetniški profesor teologije Anton Strle je bogoslovce na predavanjih presenetil s podatkom, da je bila Marija Magdalena v prvi Cerkvi bolj čaščena kot pa Mati Marija. Prva Cerkev je bila polna življenja in vstali Kristus je bil sredi med njimi, zato so tudi z navdušenjem častili prvo pričo njegovega vstajenja. Kasneje se je seveda zelo razširilo češčenje Matere Božje, saj so preko marijanske pobožnosti uspeli veliko bolj jasno izraziti versko resnico o Kristusu, kar pomeni, da Kristus ni samo pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Tako se je v srednjem veku vsa krščanska Evropa preko Marijinih gotskih katedral pognala k nebu. Toda tudi čaščenje Marije iz Magdale ni zamrlo, prav letos pa je njen god papež Frančišek povzdignil v praznik. 
Marija Magdalena preseneča s svojo ljubeznijo. Prva zazna, da je grob prazen, in tudi potem, ko to pove učencema ter onadva, ko se prepričata, odideta, še vedno vztraja pri grobu. Tako je Magdalena postala simbol ženske zvestobe. In ta zvestoba je nagrajena, saj skozi solze žalosti spozna svojega Gospoda, ko uvidi, da ne gre za vrtnarja ampak za njenega ljubega učitelja. Njene solze obupa se spremene v solze radosti. Marija Magdalena nam razgrne žensko dušo, ki vidi dlje in globlje, saj je sposobna zaznati tisto, kar navadnim očem ni dano. Magdalena gleda s srcem in srce vodi njen pogled, da seže vse tja do večnosti, od koder prihaja njen Vstali Ljubljeni. Magdalena nam pove, da najgloblje resnice ni mogoče zaznati preko razuma, pa naj bo naša misel še tako ostroumna. Da bi se nam resnica razkrila, je potrebno ljubeče srce.
Visoki srednji vek je še znal preko trubadurske lirike povzdigniti simbol ženske, ki je predstavljal polnost in vzvišenost človeškosti ter ideal Božjega med nami. Toda kasneje je bila v duhovnih spisih, posebno pa še v upodabljajoči umetnosti Marija Magdalena vedno bolj orisana kot spokornica. V ospredje je stopala njena grešna preteklost in nato njena spokornost, ne pa njena radost nad življenjem in navdušenje nad sporočilom ljubezni iz evangelija, ki je iz nje naredilo pravega apostola. Da bi bila ta spokorniška duhovnost Magdalene bolj prepričljiva, se je uveljavila tudi zmotna razlaga Svetega pisma, da je šlo najprej za veliko grešnico ali celo za prostitutko. Kristus jo je res ozdravil, vendar ne vemo, za kakšno bolezen je šlo. Marija Magdalena, grešnica in Marija, Lazarjeva sestra, so namreč tri različne ženske.
In če zdaj dobiva Marija Magdalena znova svojo pravo podobo, nam z njo razkriva tudi pravi simbol ženske. Če pri Grkih še zasledimo idejo, da je popoln človek lahko le moški, biblična pripoved o stvarjenju govori o enakem dostojanstvu moškega in ženske in celo o nebogljenosti moža, saj »mu ni dobro samemu biti«. Gre za vzajemno obdarovanje in tudi vzajemen klic k svetosti, se pravi k najvišji ljubezni.
Toda danes se v teologiji vse pogosteje javlja misel, da ima ženska posebno poslanstvo znotraj naše civilizacije. Samo pomislimo, ko je Izrael odpovedal in so se možje razbežali, je ženska povedla svoje rojake v boj in so zmagali, kar je takrat pomenilo preživetje. Zato zasluži ime »žena Izraela«, in ta poklon Jezus daje svoji materi v Galilejski Kani. Podoba »močne žene« je spremljala tudi srednjeveške legende o Mariji Magdaleni, ki pripovedujejo, kako junaška in vztrajna je bila v svojem apostolskem poslanstvu v Sredozemlju.
Vendar, če malo pomislimo, so vrline kot občutljivost za trpljenje, usmiljenje, gostoljubje in odpuščanje, torej vrednote, ki jih pripisujemo v tradicionalni kulturi ženski, pravzaprav temeljne evangeljske vrednote in jim je zavezan vsak človek. Toda zakaj iskrenost, razumevanje, darežljivost in odpuščanje tako težko uveljavimo v javnem in družbenem življenju? Zakaj smo jih zamejili v območje zasebnega, če že ne izključno intimnega? Vidimo, da tudi ženske v javnem življenju ne uveljavljajo teh vrednot bolje kot moški, ampak zelo dosledno uveljavljajo avtoritarno mišljenje in vodenje ter so pri tem pogosto zelo uspešne. Toda hkrati vidimo, da vsa ta »moška logika« pelje svet v kopičenje moči, sprejemanje nasilja ter uveljavljanje vase zagledanih osebnosti. Rešitev človeštva in tudi globalne civilizacije je v evangeljskih vrednotah, ki jih lahko ženska uveljavlja še drugače kot z avtoriteto, močjo in nasiljem. Žensko je potrebno spoštovati in ceniti z zavestjo, da predstavlja rešitev našega stoletja. Če Andreju Malrauxu pripisujejo stavek: »XXI. stoletje bo religiozno ali pa ga ne bo,« bi lahko mi dejali: XXI. stoletje bo spoštovalo žensko, ji pustilo, da uveljavlja vrednote, ki jih nosi v sebi, ter preko njih spreminja civilizacijo, ali pa ga kratko malo ne bo.
Ob navalu beguncev, ob brezglavem terorizmu vseh vrst, ob različnih nasilnih ideologijah takšna misel ni zgolj govorniška figura, ampak se nam razkrije kot življenjsko vodilo.
Začeti je potrebno v besedah, ki najgloblje izražajo bolečino in upanje ženske duše, se skušati vanje vživeti in jih razumeti. Ni dovolj, da spoštujemo žensko kot sebi enako, potrebno je tudi spoštovati njeno različnost. Zaradi tega moramo izoblikovati simbolni svet spoštovanja ženske. Prav liturgično povzdignjenje godovnega dne Marije Magdalene v praznik pomeni upanje, da XXI. stoletje ne bo samo čas vojn in nasilja, ampak tudi praznični čas, čas veselja, odpuščanja in novega upanja. Papež Frančišek ima res smisel za simbole prihodnosti. 
Edvard Kovač
Družina, 31. julija 2016