četrtek, 07. april 2016

PESMI O SEDMIH GLAVNIH GREHIH

Iztekel se je ciklus televizijskih oddaj o sedmih glavnih grehih, nekoč poimenovanih smrtni grehi. Vsaka oddaja se je začela s pesmijo, v kateri sem strnila bistvo posameznega greha in pomanjkanje v duši, ki ga poganja. Ponujam v branje in še kdaj v razmislek.


NAPUH

Jaz vem.
Jaz znam.
Jaz to naredim najbolje sam.
Tako širi svoja krila napuh
in leze vame, vate.
Napihne do neba,
a ne more skriti drobnega, trepetajočega srca,
ki ne biva pristno.


POHLEP

Imeti. Imeti še več.
Imeti brezmejno.
Denarja, hiš in zlatih zidakov.
Brez edinega pomembnega vprašanja:
Kako, le kako samo biti?

Samo biti in ljubiti.

POHOTA

Raste in se dviga,
si jemlje, podreja,
želi potešitve.

Si vzame, upade, ko dobi.
Potešitev hipna se zgodi.

Potem že nova želja,
nova nabreklost, večnost brez potešenja.

Praznina neizpolnjenosti.


JEZA

Kaj mi je storil, kako si je drznil?
Jeza pólje v žilah in stisnjenih pesteh.

Pest udari, beseda zareže.
Drugi omahne in jaz se zgrudi vase,
ko prepozna, da za jezo domuje
globoka tiha žalost njegovega srca.


POŽREŠNOST

Kako nahranit svojo ranjenost,
potešiti samost v duši?
Jej!
Pojej še več, nasiti se do onemoglosti:
jedi, podob, stvari.
Požrešnost se reži, spet je zmagovalka.

Srce drhti, nepotešeno,
utišano pod kupom smeti.


ZAVIST

Ona misli, d a je lepša,
da obvlada, se ji zdi.
Trapa!
Domišljavec dviga glavo,
ker več zasluži in spet nov avto poseduje.
In jaz?
Prekašam njo, od njega boljši sem.
Naj zelenijo od zavisti vsi,
le naj tli ta greh v njih,
le naj!

LENOBA

Čemu bi vstal,
nabral darov za polnost dneva?
Čemu garal za zavesti dvig?

Udobje greje lene ude,
kosti skeli ta pot v nič.