sobota, 09. april 2016

KAKO ŽELIMO ŽIVETI STAROST IN MINEVANJE?
Sreda, 13. 4. ob 18.00 v Klubu CD

Potrebujemo ljudi, ki premorejo toliko inteligence in sočutja za razmislek o problematiki, povezani s staranjem prebivalstva.

Kakšno starost si želimo zase? Bomo lahko uživali v znanem okolju, vonjih in obkroženi s svojimi predmeti in ljudmi ali bomo nemočni gledali v neznane oči in se prepuščali njihovim dotikom? Koliko medicine naj bo na koncu naše poti? Je varnost res edino, kar si želimo v svoji starosti?

O  staranju in minevanju v Sloveniji se bodo z moderatorko  Manco Košir pogovarjali profesorica Fakultete za socialno delo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, strokovnjakinja za paliativo Urška Lunder, dr. med,  Renata Roban, predsednica Slovenskega društva hospic, dr. Vili Kovač, strokovni direktor Onkološkega inštituta, dr. Božidar Voljč, predsednik komisije za medicinsko etiko, in dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike.

Živimo dlje in bolje kot kadarkoli prej. Hkrati pa je znanstveni napredek staranje in umiranje preoblikoval v medicinski kategoriji, pri katerih imajo glavno vlogo profesionalni zdravstveni delavci. Še pol stoletja nazaj je večina ljudi umrla doma, v domačem okolju in med znanimi, ljubimi osebami. Danes je doživljanje visoke starosti in umiranja premaknjeno v bolnišnice in domove za starejše.

Kot minljiva, umrljiva bitja se moramo spopadati z omejitvami, ki nam jih postavljajo telesna zgradba, naši geni, celice, tkivo. Zmogljivosti sodobne znanosti so temeljito predrugačile človeško življenje. Sodobna medicina nam je sicer dala neverjetno moč, da se upiramo tem omejitvam; vse bolj premaguje bolezni in kljubuje smrti. Toda ko je slovo neizogibno, je neredko oropano človečnosti, ker nam gre bolj za trajanje življenj kot za  kakovost. Ugledni ameriški kirurg in pisatelj Atul Gawande v izjemnem delu Minljivost obravnava starost, ki smo jo v sodobni družbi uspešno potisnili v domeno medicine in bolnišnic, čeprav še zdaleč ni bolezensko, ampak naravno stanje.
Staranje nam predstavi z vidika starejših, osredotoča se na njihova občutenja in želje. Na podlagi lastnih izkušenj, zgodb iz domačega in profesionalnega okolja, razmišlja o tem, kako sprejemati staranje in kaj je treba spremeniti v naši miselnosti ter socialnem in zdravstvenem sistemu, da bi se življenje izteklo kar se da kakovostno, mirno in dostojanstveno. Poudarja velik pomen paliativne in hospic oskrbe, ki sta vse bolj dejavni tudi na Slovenskem. Vodilo Slovenskega društva hospic je namreč enako Gawandovemu pogledu: »Dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju.«


Lepo vabljeni!