ponedeljek, 21. marec 2016

Manca Košir neobjavljen intervju  iz leta 1971 zdaj objavljen v Mladini 9, 4.3.2016

Milovan Đilas

Zakaj je bil razpad Jugoslavije nekaj, kar ni presenetilo komunistov. In zakaj se je vedelo, da je naslednja faza nacionalizem narodov Jugoslavije.

Neobjavljeni intervju iz leta 1971
Milovan Đilas v 70-ih Milovan Đilas v 70-ih  © Profimedia
Ali Jugoslavija razpada?
Ne razpada Jugoslavija, razpadajo strukture, ki so nastale med vojno. Te avtoritarne strukture nas vodijo v krizo. Jugoslavija ni isto kot te strukture in nikoli ni bila. Obstajala je že pred vojno. Treba bi bilo ustanoviti še tretjo Jugoslavijo, toda za zdaj še ni gibanja, ki bi bilo tega sposobno.

Kako si predstavljate novo Jugoslavijo?
Morala bi biti konfederacija z zagotovljenimi vsemi državljanskimi svoboščinami. Še bolj bi bilo treba poudariti nacionalne značilnosti …

Je Zveza komunistov v krizi?
Komunistično gibanje je propadlo in razpada tudi Zveza komunistov. Toda partija je še vedno dovolj močna, da ohranja avtoritarni režim. Pri nas je nacionalizem zelo hvaležna tema.

Menite, da bi večstrankarska ureditev rešila Jugoslavijo?
Sprva bi bil še nujen avtoritarni režim, vendar precej bolj demokratičen in svobodnejši kot zdaj, šele potem bi se lahko odločili za večstrankarsko ureditev.

Kaj mislite o hrvaškem vprašanju?
Hrvaški nacionalizem bodo zatrli, vendar ga ne bodo uničili. Za to bo poskrbel partijski centralizem. Hrvati imajo možnosti, da dosežejo enakopravnost, ne pa tudi odcepitve. V Srbiji se nacionalizem ne bo razvil, razen kot obrobni pojav, ker je jugoslovanstvo oblika srbskega nacionalizma. Kriza ureditve je akutna že nekaj let in bo trajala še dolgo. V Jugoslaviji se stvari razvijajo zelo dobro, vendar tudi zelo nevarno, ker se v državi pojavljajo mračne sile, poleg tega narašča zunanja nevarnost. Gnila ni celotna ureditev, gnile so partijsko-ideološke in politične strukture. Družba v celoti ni gnila, dinamizem gospodarstva in kulture je zdrav. Čeprav je gospodarstvo v kaotičnem stanju, to ne pomeni, da se ne razvija. Vsaka reforma mora izhajati iz spreminjanja odnosov v neki družbi, ne iz želje po rušenju.

Mar to pomeni, da nasprotujete nasilju?
Iz celotnega razpoloženja v naši družbi je razbrati odklanjanje nasilja, telesnega nasilja ni, duhovno nasilje pa je od nekdaj sodilo k politiki. Vse demonstracije pri nas potekajo brez nasilnih dejanj. V avtoritarnih strukturah je revolucionarno, če si demokrat. Vse drugo je napak.

Kaj menite o položaju Jugoslavije v svetu?
Naša zunanja politika bi morala biti nevtralna, gospodarstvo pa bi se moralo vključiti v svetovno gospodarstvo. Sodelovanje v svetovni politiki bi bilo treba čim bolj omejiti. Čemu vse te svetovne konference, če se, kadar gre za kaj odločilnega, nihče ne ozira na nas? Vse naše zunanjepolitične poteze so zgolj zapravljanje denarja.

Manca Košir v 70-ih Manca Košir v 70-ih   © Ivan Balić

Kako bi definirali demokracijo v »tretji Jugoslaviji«?
Če je država Jugoslavija en krog, tisto, kar je prinesla revolucija, pa drugi, jima je zdaj treba dodati še tretji krog – izboljšati je treba splošne življenjske razmere, zagotoviti večjo enakopravnost narodov in višjo raven državljanskih svoboščin. Poleg pojma demokracije je treba pojasniti še nekatere druge pojme. Na primer, nihče ne ve, kaj je to družbena lastnina. Megla! Nihče ni definiral niti tega, kaj je socializem.

Povejte, kaj je za vas socializem.
Nacionalizirana lastnina ni socializem. Čeprav socializem brez nacionalizacije lastnine ni mogoč. Tako kot ne brez pravic posameznika. Mali zasebni sektor ni v nasprotju s socializmom, če bi bil zagotovljen družbeni nadzor. Socializem je stalni proces boja za pravično razdelitev gmotnih in vseh drugih dobrin v družbi. Socializem bo udejanjen, ko o njem ne bomo več govorili. Ves svet gre v socializem, samo po različnih poteh. Že danes je na primer v Veliki Britaniji več socializma kot v SZ.

SZDL?
SZDL ne obstaja. To je »reprezentativno«, napitničarsko politično pevsko društvo. Nobenega vpliva nima.

Kakšni so razlogi za krizo partije?
Naša partija oscilira med dvema linijama. Med jugoslovansko prakso in abstraktno internacionalistično ideologijo, ki smo jo podedovali od Kominterne. Partija je preživela tri velike krize. Prvo leta 1948, to je bila kriza internacionalizma. Tedaj smo prišli do ugotovitve, da je Jugoslavija pomembnejša od vsega drugega.
Drugo krizo je prinesel VI. kongres, moj primer. To je bil začetek krize ideologije ali zavesti, kar je v komunizmu isto. Tretjo krizo je povzročila odstavitev Rankovića. Takrat je bilo konec politične policije v vlogi varuha ideologije. Politična policija je ostala in mora ostati, toda propadla je ideologija, ki jo je ta policija varovala.
Četrta kriza je današnja. To je državna kriza, kriza strukture.

Mislite, da je izhod iz krize partije mogoč?
Za partijo ni rešitve. Ker bi bilo nujno preoblikovanje temeljnih idej, to pa potem ne bi bila več partija. Danes še vedno vlada tipična partijska birokracija, ki se zmeraj narobe odzove, grozi z aretacijami, zaostrovanjem »ideološkega boja« …
Hrvaški nacionalizem ima tudi pozitiven učinek, razbil je monolitnost partije in posledica tega je duhovna osvoboditev.

Katero od jugoslovanskih političnih osebnosti cenite?
Kavčič je bil prvi moderni državnik v Jugoslaviji: pameten, racionalen duh, ne pa ideološki mistik. Veliko je naredil za Slovenijo, pa tudi za Jugoslavijo.

Kaj menite o »novi levici«?
Ne verjamem vanjo. Zmedena je in brez izvirnih idej. Kot je dejal Leszek Kołakowski, je to »film, katerega konec že poznamo«.