sreda, 13. januar 2016

Minljivost -- knjiga, ki bi jo morali brati in prebrati




Atul Gawande MINLJIVOST, prevod Samo Kuščer, urednica Sanda Šukarov, zbirka Esenca, 252 strani, 27,96 EUR

Izšla je knjiga Minljivost; pogumna, pomembna in – ob pomanjkanju ustreznejšega izraza – navdušujoča knjiga o temi, ki jo vse preradi odrivamo iz zavesti in si s tem delamo medvedjo uslugo.

Medicina vse bolj premaguje bolezni in kljubuje smrti, toda ko je slovo neizogibno, je neredko oropano človečnosti, ker nam gre bolj za trajanje življenj kot kakovost. Ugledni ameriški kirurg in pisatelj Atul Gawande v izjemnem delu Minljivost obravnava starost, ki smo jo v sodobni družbi uspešno potisnili v domeno medicine in bolnišnic, čeprav še zdaleč ni bolezensko, ampak naravno stanje. Staranje nam predstavi z vidika starejših, osredotoča se na občutenja, želje in mišljenje starejših in ne na to, kaj bolj ustreza njihovim mlajšim in zdravim svojcem. Na podlagi lastnih izkušenj, zgodb iz domačega in profesionalnega okolja in usod sorodnikov in pacientov razmišlja o tem, kaj je staranje, kako ga sprejemati in kaj je treba spremeniti v naši miselnosti ter socialnem in zdravstvenem sistemu, da bi se življenje izteklo kar se da kakovostno, mirno in dostojanstveno.

Življenje se je lepo odvijalo, zdravo in brezskrbno. Potem pa je nenadoma udarila bolezen in vse obrnila na glavo.

Kot minljiva, umrljiva bitja se moramo spopadati z omejitvami, ki nam jih postavlja naša telesna zgradba, naši geni, celice, tkivo. Zmogljivosti sodobne znanosti so temeljito predrugačile človeško življenje. Sodobna medicina nam je sicer dala neverjetno moč, da se upiramo tem omejitvam, a skrb vzbujajoče je, kako počasi se medicinska stroka sooča s spremembami, za katere je odgovorna.

Živimo dlje in bolje kot kadarkoli prej. Hkrati pa je znanstveni napredek staranje in umiranje preoblikoval v medicinski kategoriji, pri katerih imajo glavno vlogo profesionalni zdravstveni delavci.
Še pol stoletja nazaj je večina ljudi umrla doma, v domačem okolju in med znanimi, ljubimi osebami. Danes je doživljanje visoke starosti in umiranja premaknjeno v bolnišnice in domove za starejše. Domov, kjer živijo tudi domače živali, kjer ima vsak stanovalec svoje stanovanje in na voljo še skupne prostore za druženje in kjer popoldneve preživljajo tudi otroci, je na svetu žal le peščica.

Kakšno starost si želimo zase? Bomo lahko uživali v znanem okolju, vonjih in obkroženi s svojimi predmeti in ljudmi ali bomo nemočni gledali v neznane oči in se prepuščali njihovim dotikom? Koliko medicine naj bo na koncu naše poti? Je varnost res edino, kar si želimo v svoji starosti?
Po dolgih letih boja za samostojnost, neodvisnost, bomo na koncu poti morda zopet prepuščeni miliosti in nemilosti drugih. Bodo imeli čas, da nam pomagajo iz postelje, na stranišče in se obleči? Nam bodo pustili, da to storimo sami, četudi bo trajalo malo dlje?

Motili smo se glede tega, kaj je naša naloga v zdravstvu. Mislimo, da moramo zagotavljati zdravje in preživetje. Stvarnost pa je veliko širša od tega. Omogočati moramo dobro počutje. Dobro počutje pa je povezano z razlogi, zardi katerih sploh želimo živeti. In ti niso pomembni le ob koncu življenja ali ko nas prevzame onemoglost, temveč ves čas.


Atul Gawande (1965) je avtor treh uspešnic: Complications, Better in The Checklist Manifesto. Dela kot kirurg v univerzitetni bolnišnici v Bostonu, piše za The New Yorker in uči na Medicinski fakulteti in Visoki šoli za javno zdravje Harvardove univerze. Prejel je odlikovanje Lewisa Thomasa za pisanje o znanosti, MacArthurjevo štipendijo in dvakrat nagrado National Magazine. Na področju javnega zdravstva je direktor Ariadne Labs in predsednik Lifebox, neprofitne organizacije, ki si prizadeva za varnejšo kirurgijo na svetovni ravni. Z ženo in tremi otroki živi v Newtonu v Massachusettsu. Spremljamo ga lahko na spletni strani atulgawande.com.


Naš ultimativni cilj ni dobra smrt, ampak dobro življenje do samega konca.