nedelja, 31. januar 2016

Magnifico o smrti

Ker je toliko smrti okoli mene in ker je smrt moja največja učiteljica, mi v intervjujih hitro pade v oči, če kdo kaj izjavi o njej, tej moji učiteljici - SMRTI. Kar se je zgodilo tudi med branjem imenitnega intervjuja Jureta Aleksiča ob petdesetletnici legendarnega MAGNIFICA (Pogledi, 27. januarja 2016 - na naslovni strani je fascinanten, karizmatični igralec Jernej  Šugman, uf, kakšna prezenca igralca Kralja Ubuja!). Tole je njegova izjava o smrti: "Prepričan sem, da je to veličasten dogodek. Predvsem si ne bi želel, da bi bil zame prežet s paniko in strahom, temveč z enim takim ekstatičnim orgazmičnim občutkom zapuščanja. Velik vtis je name naredilo, ko sem imel možnost videti, kako mi je v Srbiji umrla babica. Umrla je tako kot ... kot indijanska skvo - ona se je odločila, da bo šla! Preprosto se je ulegla, da bo umrla. Na vprašanje: "Kaj ti pa je?", se je nasmehnila: "Nije mi ništa nego mrem!¨" In je popolnoma mirna in zadovoljna odšla. In to si jaz želim zase." In je še dodal petdesetletni, z življenjem sprijaznjeni, šarmantni in modri Magnifico: "In predvsem modrost, da bom znal smrt objeti in preprosto oditi. V bistvu si želim moči in modrosti, da bom znal smrt objeti z obema rokama in reči: "Let's dance." Smrt je vsekakor enkratna izkušnja, in res ne bi rad zajebal, ha ha ha!"

Rada bi bila indijanska skvo kot ta babica, ki je znala naravno živeti in povsem naravno umreti. In tudi jaz bi rada rekla za slovo: "Nič mi ni, samo umiram". In spokojno umrla. Amen.