nedelja, 25. oktober 2015

IZOBRAŽEVANJE ZA OSEBNO CELOVITOST, SOČUTJE IN SKUPNOST

ALEKSIJ KOBAL - HIŠE SO VEDNO DOBRODOŠLE Danes mi je -- oboževalki slikarstva, ki najprej kupim slike in v harmoniji z njimi opremim stanovanje – v novo stanovanje v Šiški prijatelj Aleksij Kobal prinesel čudovito sliko hiše na oblakih. Naslov: Hiše so vedno dobrodošle. »Saj veš, hiše smo ljudje,« je rekel ta premišljujoči fant, ki je slikar in glasbenik in pisatelj, iskalec dušnih in kozmičnih globin. »Vem,« sem rekla, »telesa so hiše naše biti«. So naša resničnost, o kateri sem že davno zapisala: »Telo je poslednja oaza resnice«.

Gledam fascinantno Aleksijevo sliko in se spomnim, da sem nekje nekaj malega napisala o hišah. Pogledam v knjižnico in poleg Aleksijeve monografije stoji Boga Zupančiča knjiga Usode ljubljanskih stavb in ljudi 49 – 72. V Aleksijevi v uvodu piše: »Filozofija in znanost sta zlotani v Kobalove slike. Energija človeka, ki ustvari Adama in Evo, se v kilovatih zapiše v Prešnici. Litostrojska katedrala pokaže pot po industrijski coni Šiška. Ko slikar spet opazi nebo nad Prešnico, se iz vesolja zasliši prašum.« V Zupančičevi preberem (svoj) predgovor z naslovom Hiše so telesa, mesto je spomin: »Telo je individualno bivališče/skrivališče/gostišče duše, je človekovo zavetišče in njegova varnost pred zunanjim svetom, da ta ne vdre v intimni prostor bivanja iz kože, kosti in krvi. (…) V sanjah se nam pogosto prikazujejo hiše. V njih se gibljemo ali mirujemo, se skrivamo v kotih kleti ali pa odpiramo okna podstrešja. Psihoanalitiki pravijo, da naj si dobro ogledamo hiše naših sanj …«

Rečem Aleksiju: «Tvojo sliko bom pritrdila na strop tihe sobe, v kateri meditiram. Bo kot okno v nebo, da bom gledala hišo nad oblaki.« Da bom spodaj in zgoraj, saj je vse spleteno v Eno.

Obožujem knjižnice, ker se v njih prepletajo naše zgodbe, in kažejo bolj resničen lastnikov obraz od obraza samega. Ko sem se pred meseci preselila, sem iz treh obsežnih knjižnic naredila eno samo. Oddala več kot štiri petine knjig drugim knjižnicam. Obdržala le poezijo, modroslovje, filozofijo, knjige o smrti, nekaj romanov in slovarjev. Me še boli manko nekaterih knjig, kot boli invalida noga, ki so mu jo že davno odrezali v celoti … Tudi tako se pripravljam na smrt, tudi tako. Da se razvezujem od ljudi in stvari, med katerimi so mi knjige najbolj pomembne. Eno mi bodo položili na žaro v grob. To je edina knjiga v moji tihi sobi. Pesmi kašmirske mistikinje iz 14. stoletja Lalle, ki mi jih je podarila prevajalka Tina Košir Mazi za rojstni dan. Zdrobila sem svoje srce v možnarju Ljubezni,/ ga ocvrla in pojedla./ Ob tem sem ohranila mirno kri, / a verjemi,/ nisem vedela, / bom preživela ali ne.

Med največkrat prebranimi knjigami je drobna knjižica, vsa podčrtana, popisana. Moj brevir: Juhani Pallasmaa Oči kože: Arhitektura in čuti. V njej je vse, kar moram vedeti o današnjem svetu. O prostoru, snovnosti in času. O tišini in samoti. O utelešenem bivanju in čutnem mišljenju. O spominih, sanjah in domišljiji. O telesu, ki je v središču. In o tem, kaj je pravzaprav arhitektura: »Arhitektura je umetnost sprave med nami in svetom, in spravimo se s pomočjo čutov.« Kajti: «Vsa velemesta in mesta, v katerih smo bili, vse kraje, ki smo jih prepoznali, spreminjamo v utelešeni spomin svojega telesa.«

Pallasmaa ugotavlja, kar sem skušala kot učiteljica na fakulteti presegati, in kar s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo, ki sem jo ustanovila pred šestimi leti, terjamo za osnovno šolo mnogi: presezimo dualen odnos telo: um, učimo za integralno celoto! Razločevanje miselne, razumske in čustvene zmožnosti na eni ter čutnosti in telesnosti na drugi strani je namreč, kot pravi Pallasmaa, pogubno! Vzgojne prakse ne priznavajo naše utelešene in holistične narave, zato izobraževalni sistemi producirajo razbite človekove notranje svetove. In kakor znotraj, tako zunaj: nemir, agresija, nasilje, »razdrobljena mestna podoba in brezčutne stavbe«.

Leta 2006 je na prestižni TED konferenci predaval Sir Ken Robinson in njegovo predavanje si je na spletu ogledalo več kot trideset milijonov gledalcev, videlo pa ga je, ocenjujejo strokovnjaki, tristo milijonov ljudi po vsem svetu. Kaj je prevzelo tako številno množico? Robinsonova ugotovitev, da so majhni otroci neverjetno ustvarjalni, ko pa pridejo v šolo, so vse manj in manj in le redki končajo izobraževanje kot radostni ljudje, uresničujoči svoje talente. Zato Robinson zahteva množično revolucijo, ki preoblikuje izobraževanje, kot je podnaslovil zdaj tudi v slovenščino prevedeno knjigo Kreativne šole. Začne jo z vprašanjem: »Ste zaskrbljeni zaradi izobraževanja? Jaz sem.«

Robinson dokazuje škodljivost izobraževalnega sistema, osnovanega na standardizaciji in konformizmu. Zahteva, »da bi bili učenci deležni izobrazbe, pisane na kožo ter usmerjene v sočutje in skupnost.« Kar smo zapisali tudi v premišljen in dolgo diskutiran Memorandum gibanja Kakšno šolo hočemo. Tako kot Pallasmaa, Robinson, vse več učiteljev in staršev tudi na Slovenskem zahtevamo drugačno šolo: šolo s celovitim pristopom, ki podpira raznolike talente naših otrok. Jih čustveno opolnomoči in spodbuja k delu za javno dobro. Skupaj za skupnost. Šolo, v kateri imajo umetniški predmeti veljavo, kritično mišljenje spoštovanje, radovednost in učenje za življenje pomembno mesto.

V knjigi Kreativne šole Robinson s primeri pozitivnih praks podkrepi štiri osnovne namere izobraževanja: osebno, kulturno, družbeno in ekonomsko. Meni, da sta cilja izobraževanja dva: »Omogočiti učencem, da razumejo svet okoli sebe in talente v sebi, tako da lahko postanejo izpolnjeni posamezniki ter aktivni, sočutni državljani.«

Za tako izobraževanje je potrebno predpostaviti osmero sposobnosti, ki naj bi jih šole razvijale. Naj jih naštejem: 1. Radovednost – sposobnost za postavljanje vprašanj in raziskovanje, kako deluje svet. 2. Ustvarjalnost – sposobnost za porajanje novih zamisli in njihovo uporabo v praksi. 3. Kritičnost – sposobnost za razčlenjevanje podatkov in zamisli ter oblikovanje razumnih argumentov in sodb. 4. Komuniciranje – sposobnost za jasno in samozavestno izražanje misli in občutkov v različnih medijih in okoljih. 5. Sodelovanje – sposobnost za konstruktivno delo z drugimi. 6. Sočutje -- sposobnost vživljanja v druge. 7. Obvladanost – sposobnost za razvijanje občutka osebne harmonije in ravnovesja. In 8. Državljanstvo – sposobnost za ustvarjalno angažiranost v družbi in udeleževanje v procesih, ki jo podpirajo.

Živimo v storilnostno in potrošniško naravnanem vulgarno kapitalističnem svetu, kjer se izgublja smisel. Smisel življenja, dela, šolanja … »Najosnovnejše vprašanje je, čemu je izobraževanje namenjeno,« pravi navdihovalec revolucije za njegovo spremembo. In trdi: «Izobraževanje je resnično naše najboljše upanje.«

Upanje, da bodo hiše v skladu z barvami človekovega duha in srca, in svet tak, da bodo hiše vedno dobrodošle.

OUTSIDER, številka 3

O KREATIVNIH ŠOLAH, v katerih so pomembni umetniško izražanje, filozofija kot učenje mišljenja in ustvarjalnost bomo govorili na JAVNI TRIBUNI CI Kakšno šolo hočemo v torek, 10. novembra, ob 18. uri v prostorih ministrstva za izobraževanje v Ljubljani. PRIDITE, dajte svoj glas ZA KREATIVNE ŠOLE!