sobota, 31. oktober 2015

BUKLA -- Knjiga meseca Mance Košir

 

Zakaj se zbujam zgodaj

Manca Košir

Bukla 115, 21.10.2015

Zakaj se zbujam zgodaj
Mary Oliver
prevod: Tanja Ahlin
Mladinska knjiga, zbirka Nova lirika, 2015, m. v., 76 str., 24,94 €, JAK

Ko zen mojster Ryushin Paul Haller Roshi po celodnevnem sedenju v tišini na sešinu prebere kako pesem Mary Oliver (1935), učenec razume. Razume, zakaj sta samota in tišina nujni za čuječnost, za mirno zbranost, iz katere je mogoče opazovati zares. Samega sebe, druge in naravo. Biti v stanju ravnodušnosti, brez sodb in obsojanj, povsem prisoten, nič in vse v Enem. Redki trenutki milosti, ki jih zmore priklicati poezija, kakršno piše Mary Oliver, in jo v moj materni jezik pretanjeno prevede Tanja Ahlin.

Kjerkoli sem, me svet preganja. / Ponuja mi svoje hitenje. / Ne verjame, / da ga nočem. Iz tega hitečega sveta ni mogoče izstopiti, a lahko zaživimo v svojem ritmu in s povsem drugačnimi notranjimi prostori, kot jih terjajo zunanje slike ponorelega sveta. Če zmoremo in hočemo vzeti življenje v svoje roke, sprašujoč se: Povej, kaj nameravaš storiti / s svojim edinim divjim in dragocenim življenjem?Mary Oliver, priljubljena ameriška pesnica s kupom častnih doktoratov in nagrad, predavateljica kreativnega pisanja, si na to vprašanje najlaže odgovarja med jutranjim sprehodom po samotnem gozdu. Zato se zbuja zgodaj: Pozdravljeno, sonce na mojem obrazu. / Pozdravljeno, ti, ki ustvarjaš jutro / in ga razliješ prek poljan / in na obličja tulipanov / in kimajočega slaka, / in celo na okna / nesrečnih in vzkipljivih -- // najboljši pridigar, kar jih je kdaj bilo, / (…) // In zdaj poglej, kako začnem dan / polna sreče / polna ljubeznivosti, zapiše pesnica, ki kot Sveti Frančišek verjame, da ima vse svojo dušo. Da je lepota brezgrajna. Zato je lahko izhod, kot je bila tudi njej, odraščajoči v družini gorja, je zapisala v spremnem eseju. Dva izhoda sta jo rešila, dva blagoslova: Skrivnostni svet narave in svet pisanja – književnost, ki jo je pomirjala. Oboje »povrne dostojanstvo še tako prizadetemu srcu«, je zapisala. Povedala: »Brala sem tako, kot človek plava, da ostane pri življenju. Tudi pisala sem na tak način.« Okrepljena je dojela: »Nikoli se ne smeš odreči čudaštvu. In ne smeš, nikoli, nikomur predati odgovornosti za svoje življenje.«

Pesnica, ki zmore empatijo do duš vsega, kar obstaja, rož, dreves, ljudi in stvari, oboževalka svetlobe, ki ji je sonce vir življenja in metafora za to, kar želi sporočiti: Misliš, da obstaja karkoli, v kateremkoli jeziku, / dovolj široka beseda / za srečo, // ki te prevzame, / ko te sonce / doseže, / kot te ogreje, / ko stojiš tam, / praznih rok -- / ali si tudi ti / obrnil svetu hrbet // ali je tudi tebe / obnorela želja / po moči, / po stvareh?

Modri Sokrat je rekel, da nereflektiranega, neraziskanega življenja ni vredno živeti. Modra Mary Oliver poje o hrepenenju po zmernosti, po čistem pogledu in popolni prisotnosti v trenutku. Opazovalka, ki bi naslednjič pogledala še jasneje: Ko bi kdo govoril z menoj, / da bi me grajal ali hvalil ali kar tako, da mine čas, / bi opazovala obraz, delo ust, / pozorna na vsak napor, vsak / znak, zakaj se je povzdignil glas. // In potem bi vedela več – kako se zemlja / napne in prebudi, kako zrak / odkrije vsak list in pero nad / gozdovi in vodami in kako pri vsakem človeku / telo pod oblekami žari / kot svetilka. Tako bi bila pripravljena na vse, tudi na smrt. Ko pride smrt je zame ena njenih najmočnejših pesmi, saj šele tisti, ki zmore misliti smrt, zna zares živeti. In umreti: (…) Ko pride smrt / kot ledena gora med hrbtne lopatice, // želim stopiti skozi vrata vsa radovedna, sprašujoč se / kakšna neki bo tista koča teme? / In zato gledam na vse / kot na bratstvo in sestrstvo, / in gledam na čas kot zgolj idejo, / in razmišljam o večnosti kot o drugi možnosti, // in vsako življenje se mi zdi kot cvetlica, nenavadno / kot poljska marjetica in hkrati edinstveno, // in vsako ime prijetna glasba med ustnicami, / ki se nagiba, kot vsaka glasba, proti tišini, // in vsako telo levji pogum in nekaj / dragocenega zemlji. // Ko je konec, želim reči, da sem vse življenje / bila nevesta, poročena s čudenjem. / Da sem bila ženin, ki v svoj objem sprejema svet. // In ko pride konec, se nočem spraševati, / ali sem iz svojega življenja ustvarila nekaj posebnega in resničnega. (…) // Nočem končati, kot da sem ta svet samo obiskala.