sobota, 05. september 2015

KAJ NI BLIŽINA: film 45 let

Že dolgo me ni kak film tako pretresel, kot me je ta, s preprostim naslovom 45 let, v Kinodvoru. Film je učbenik, kaj ni bližina, ki je videti, kot da je, kaj je žrtev, ki se dela, da je vse v redu, pa nikoli ni in ne more biti, kaj so dušne sence, ki nas opredeljujejo veliko bolj, kot si upamo misliti … Film, ki bi ga moral gledati vsak odrasel človek, ne glede na spol, poročenost ali ne. V tem filmu je vse, kar je bistveno vedeti. Vse JE tako, da tega NI videti, ne občutiti, a peče in boli, tako zares nas doleti, če hočemo ali ne. Ker v sleherniku prebivajo te sence mogočne, ki lahko spijo pol stoletja ali še več, pa niso zato nič manj aktivne. Presunljiv VELIK FILM!

 

zgodba
Kate in Geoff sta ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, ko ju preseneti novica, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo Geoffovega prvega dekleta – Katye. Medtem ko se zabava nezadržno približuje, se par spopada s prej neznanimi čustvi. Geoff je iz dneva v dan bolj zatopljen v spomine na brezskrbno življenje z nekdanjo ljubeznijo, Kate pa postaja vse bolj zaskrbljena. Globlje ko se par vrača v preteklost, bolj negotova je prihodnost.

Tiho ganljiva zgodba o krhkosti ljubezni in zakona je Charlotte Rampling in Tomu Courtenayju prinesla nagradi za najboljša igralca na zadnjem Berlinalu.

iz prve roke
»Kar me je zares zanimalo, je bila študija odnosa, dolgotrajne zveze z vsemi težavami, ki tlijo pod površjem. Skozi način, na katerega komuniciramo z drugo osebo, izražamo svoje želje in poželenja, bodisi spolna ali romantična, in to močno vpliva na potek naših življenj. Poželenje se spreminja, v toku časa prevzema različne pomene. Zdi se mi fascinanten del človekove narave in zelo strastna tema. /…/ Nikoli se nisem nameraval zavezati izključno gejevskemu filmu. Toda med filmoma 45 let inWeekend obstajajo podobnosti, saj me pri obeh zanima kompleksnost medčloveških odnosov. Iz te perspektive je film 45 let nadaljevanje prejšnjega, čeprav sta lika starejša in heteroseksualna. Seveda je Weekend govoril o odnosu, ki se je pravkar začel, medtem ko se tu 45 let kasneje skoraj končuje. A zanimivo je to, kako se razmerje razvija v odnosu do svojih začetkov. V tem filmu, denimo, ostane veliko stvari neizrečenih, saj je v odnosu zelo lahko ostati tiho, zamolčati partnerju, kaj se ti globoko v duši resnično dogaja. 45 let je film o tem, kaj se zgodi, ko vse te stvari privrejo na plan. O ljudeh, ki se trudita razumeti, kaj pomeni njuna ljubezen, pa tega nihče od njiju ne ve. Gre za globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde. Vsi ti dejavniki se zgrnejo na Kate, medtem ko se Geoff spominja svoje preteklosti, ne da bi kot gledalci vedeli, kaj je res in kaj ni. Preteklost je zelo lahko idealizirati, ko gledaš nazaj in si zamišljaš, da si bil drzen, da ti je svet, ko si bil mlad, ležal na dlani in bi lahko ta svet spremenil, namesto tega pa si pristal v Norfolku, kjer s svojo ženo zdaj živiš že trideset let.«
- Andrew Haigh, režiser in scenarist

portret avtorja
Andrew Haigh (1973, Harrogate, Anglija) je sprva delal kot asistent montaže pri filmih Gladiator (2000) in Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down, 2001) režiserja Ridleyja Scotta. Leta 2009 je režiral celovečerni prvenec Greek Pete, ki je bil premierno prikazan na Londonskem festivalu lezbičnega in gejevskega filma. Odločilen preboj mu je prinesel naslednji celovečerni film, Weekend (2011), ki je požel preko dvajset nagrad, med njimi nagrado občinstva Emerging Visions na festivalu South by Southwest (SXSW) v teksaškem Austinu, nagrado MovieZone v Rotterdamu, dve nagradi British Independent Film Awards, nagrado londonskih filmskih kritikov za najbolj perspektivnega novega režiserja in nagrado časopisa Evening Standard za najboljši scenarij. Film se je uvrstil na številne lestvice najboljših tega leta, med drugim na lestvico časopisa The New York Times. Andrew Haigh trenutno dela kot izvršni producent, scenarist in režiser pri HBO-jevi televizijski seriji Looking. 45 let je njegov tretji celovečerni film.

kritike
»Bodi čisto pri miru, sem si mislila med gledanjem filma 45 let Andrewa Haigha. Nikar se ne gani. Ne iz strahu, da se bo film, ki je tako natančno kalibriran, pretehtan in odmerjen, v nekem trenutku zalomil, pač pa zato, ker se mi je zdelo, da se lahko ob najmanjšem premiku zlomim jaz. S filmom 45 let je Haigh Charlotte Rampling podaril najboljšo vlogo njenega življenja, berlinskemu festivalu njegov prvi absolutni uspeh, meni pa prvi sijajen film v letu 2015. In vse to je napravil s filmom, ki je tako preprost, tako eleganten in vendar tako goreče empatičen, da vas njegov čar v celoti zadane šele ure kasneje. Morda šele naslednjega jutra, ko z avtobusom prečkate poledeneli Berlin in se vam začnejo ob misli na njegov neznaten, a neznanski zaključni prizor v kotičkih očes nabirati solze. /…/ Ko Geoff omeni, da sta zabavo ob 40-letnici poroke odpovedala zaradi njegovega bypassa, je to le droben, nepomemben trenutek. A ko sem to slišala, sem si mislila 'oh, seveda'. Če je Haigh neskončno sočuten kirurg, ki posega naravnost v naše drobovje in lušči plasti časa in spomina, dokler se pod njegovim skalpelom ne razkrije vse živo tkivo, potem je 45 let lahko le eno: operacija na odprtem srcu.«
- Jessica Kiang, The Playlist