petek, 25. september 2015

ČAJANKA Z MANCO KOŠIR

06.10.15 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij

Pogovor z gostoma Tatjano Zorko in Tinetom Papičem o tem, zakaj je vredno pripovedovati zgodbe naših življenj, jih poslušati in skušati razumeti.

Čajanka z Manco Košir

Prva Čajanka z Manco Košir v knjigarni Konzorcij v Ljubljani bo tudi to sezono  kot minulo leto prvi torek v mesecu, in sicer 6. oktobra, kot vedno ob 18. uri. Pogovor bo o dveh knjigah: Presunljivih tridesetih zgodbah analiziranih pacientov Stephena Grosza Iskanje izgubljenega človeka: Iz raziskovanih življenj in romana popularne italijanske pisateljice Margaret Mazzantini Ne premikaj se. Zakaj je vredno pripovedovati zgodbe naših življenj, jih poslušati in skušati razumeti, bosta govorila gosta Tatjana Zorko, zdravnica interne medicine in realitetna psihoterapevtka, ter jungovski psihoterapevt Tine Papič, predsednik slovenskega združenja za analitično psihologijo.

Vabljeni na pogled v svojo dušo in skodelico čaja, vstop prost.

Pa še odlomka za okus:

Stephen Grosz ISKANJE IZGUBLJENEGA ČLOVEKA: Iz raziskovanih življenj

"Večinoma se vsi ljudje prej ali slej začnemo počutiti kot v pasti zaradi česa, kar se nam na lepem prikrade v misel ali dejanja. Smo ujetnikih lastnih vzgibov ali nespametnih izbir; v zanki takšne ali drugačne nesrečnosti ali bojazni; zaporniki osebne zgodovine. Zdi se nam, da ne zmoremo naprej, pa vendar verjamemo, da zagotovo obstaja kaka pot. 'Hočem se spremeniti, vendar ne, če to pomeni, da se bom spremenil,' mi je nekoč v blaženi nedolžnosti rekel neki pacient. Namen mojega dela je pomagati ljudem, da se spremenijo, in zato ta knjiga govori o spreminjanju. In ker sta sprememba in izguba globoko spodaj povezani – ni je spremembe brez izgube – v tej knjigi straši duh izgube."

Margaret Mazzantini NE PREMIKAJ SE

"Na poti nazaj jeva, jaz z velikim ugrizi, medtem ko vozim. Italija me boža po ušesu, po delu obraza in glave. Ve, da mi je hudo, in sočustvuje z mano. Ona se ne umika pred bolečino, stopa ji naproti. Njena roka mi je v tolažbo.

Pozneje, ko ji na postelji spet poljubljam trebuh, mi reče: 'Temu se lahko tudi odrečem, če hočeš, vendar mi to povej zdaj, medtem ko se ljubiva.'  

Zame ni bilo lahko ljubiti, Angela, verjemi, res mi ni bilo lahko, moral sem se šele naučiti. Moral sem se naučiti ljubkovati žensko, moje roke so se morale še izuriti, pri ljubezni sem imel zmeraj trde roke."