petek, 14. avgust 2015

Ljubijo tisti, ki iščejo svojo polovico?

Monica Bellucci Vsega so krivi stari Grki! Oni so vzpostavili mit o pred-človeku, ki se ni spolno razmnoževal, bil je okrogel, s štirimi rokami in štirimi nogami ter z dvema glavama. Ta bitja so hrepenela po mestu bogov in ne po drugem človeku. Da bi se jih bogovi ubranili, je Zevs pogruntal dobro idejo. Odločil je, da bodo vsako bitje presekali na dvoje. Tako jih bo več, drug po drugem bodo hrepeneli – s tem namenom jim je ustvaril spolne organe -- in ne več po božjih prestolih. Od takrat da iščemo svojo drugo polovico, svojo dušo dvojčico, kot pravijo »novodobniki« ( pripadniki new age), prepričani, da jo ima prav vsak človek na svetu. Samo najti jo je treba!

Kako priročen izgovor, kadar nam gre partner ali partnerica na živce – pač nismo našli svoje duše dvojčice. A sem jaz kaj kriv ali kriva, če gre v medsebojnem odnosu vse narobe? Nič se ne moreva dogovoriti, oni drugi me ne razume, me ne spoštuje, me ne razveseljuje, me ne osrečuje ... skratka, me ne ljubi. Ker ni pravi zame. Ni moja duša dvojčica pa pika. Zato se meni pač ni treba truditi za boljši odnos, ni potrebno pogledati globoko vase, ni se mi treba spremeniti. Najti moram samo drugega partnerja – pravo dušo dvojčico, pa bo vse v redu.

A ni v redu ne z drugim ne s tretjim ne s četrtim ... Iščemo, želimo, hrepenimo, duše dvojčice pa nikjer. Zato vse več samskih moških in samskih žensk? »Se ne splača več martrat«, pogosto slišim utrujene moške in ženske, ki so izgubili upanje, da bodo v tem življenju našli svojo dušo dvojčico. Pa v naslednjem, se spodbujajo.

Zanašanje na prihodnost je figo vredno. Ker življenje odteka, namesto da bi nas krepilo in nam vlivalo moč za radostno bivanje. Prihodnost vedno izhaja iz sedanjosti, kar bomo storili -- oziroma kar ne bomo – tukaj in zdaj, to je nastavek naše prihodnosti. Nič drugače ne bo, kot je zdajle globoko v nas zapisano, da smo, kakor smo in kakor delujemo. »Kar sejete, to boste želi«, je kozmični zakon, ki brezprizivno deluje danes, je deloval včeraj in bo tudi jutri.

Pa se vrnimo k starim Grkom, ki so zadevo zakuhali. Poglejmo v enega najzanimivejših in najvplivnejših, kot pravi njegov odlični prevajalec Gorazd Kocijančič, Platonovih (427 – 347 pred K.) dialogov Simpozij. V njem je razložena štorija o presekanih ljudeh kot iskalcih svoje druge polovice, čemur so rekli ljubezen. Da je ljubezen temeljna za naše življenje, je rekel modri Sokrat: »Trdim, da ne poznam nič drugega razen ljubezenskih zadev«. Štiristo let za tem je govoril Jezus iz Nazareta: »Ljubi svojega bližnjega, kakor ljubiš samega sebe«. In je zapisal evangelist Janez: »Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen«. Kako pogosto je Cerkev samo razglašala te besede, a ne delovala v skladu z njimi, tu ne bom govorila. Ker je ljubezen močnejša kakor smrt in tudi kakor hinavščine teh in onih cerkva. Mistiki, ki so uvideli resnico, nam govorijo skozi vse čase in prostore: »Edino, kar lahko kadarkoli zanima Modrega človeka, je/ kako dajati Ljubezen!« (Hafis).

Platon v Simpoziumu prek različnih glasov poje hvalnico Erosu, veličastnemu in pomembnemu bogu ljubezni. Da bi slika o ljubezni jasno zažarela, je Platonov Sokrat poklical na pomoč – žensko. Najprej zato, da je ženska prekinila ubrani homoerotični spev, značilen za takratne grške čase. In potem zato, ker je bila svečenica Diotima vredna središčnega položaja v diskusiji o Erosu. Diotima je bila izkušena in modra ženska, svečenica, ob kateri so celo prepotentni moški spoštljivo utihnili. Ona je vedela. Vedela je, da ni vsa ljubezen v telesni privlačnosti. Ko potešimo telesno slo, smo potešili svojo seksualno željo, ne pa svojega dušnega hrepenenja. To sega dlje, je čeztelesno, brezgrajno in neminljivo. Ker je hrepenenje po večnosti in nesmrtnosti. Da bi vstopili v večni krog, ni nujno telesno ljubljenje. Ki ga sicer toplo priporočam, kadar si dva darujeta drug drugega tako predajajoče, da se ego stopi, ko on da in ona sprejme seme resnične ljubezni. Takrat je seks lahko celo srečanje z Bogom.

Diotima je Sokrata poučila o Erosovi lestvi, o vzponu ljubezni od prve stopnice do vrha. Vsi ljudje spočenjamo, govori Diotima, tako v telesu kot v duši. Človekova narava teži po rojstvu, roditi pa želi v lepem in lepo, ne grdo. »Kajti porajanje je združitev moža in žene, to pa je božanska resničnost; spočetje in rojevanje sta nekaj nesmrtnega v bitju, ki je smrtno.« Podpišem z dušo in telesom. Zame sta bila spočetji in rojstvi obeh hčera mistično doživetje. Nikoli se nisem počutila tako celovite in povezane v Eno kot takrat, ko mene kot Mance ni bilo v običajnih mejah, ampak sem se raztopila in kot duh razširila v brezmejnost. Bilo je božansko lepo. Popolna sreča ne-ločenosti. Prav ima draga Diotima, ki pravi: »Lepota vlada nad nastajanjem/rojevanjem kot Usoda.« Kajti ljubezen ni ljubezen do lepega, kot je morda mislil Sokrat, temveč do spočenjanja in porajanja v lepem. In za dobro.

Spočenjanje je ustvarjanje. Ne le naših bioloških potomcev, temveč tudi dušnih, duhovnih otrok. Takšni porojevalci so vsi pesniki in iznajditelji. Otroci njihovega duha ohranjajo svojim očetom nesmrtno slavo in spomin. »Zanje je bilo zaradi takšnih otrok postavljenih že mnogo svetišč, medtem ko zaradi človeških ni bilo za nikogar postavljeno še nobeno«, je rekla Diotima.

Nova slovenska oblast bije plat zvona zaradi nizke rodnosti. Pri tem misli na upad rojstev dečkov in deklic, manj jo skrbijo duhovne vrste spočenjanja in rojevanja. Pa bi jo moralo skrbeti vse! Kajti gre za upadanje najpomembnejšega za naše telesno, duševno in duhovno življenje. Za upadanje resnične ljubezni. Ki ni isto kot zaljubljenost, kar sem pisala v prvi kolumni. In ni isto kot iskanje duše dvojčice, kar sem skušala pokazati v tej.

Desa Muck je napisala komedijo z naslovom Neskončno ljubljeni moški, ki so jo pred leti uprizorili  v Mestnem gledališču ljubljanskem. Njena burleska kaže, kaj vse ljubezen ni. Gre za odvisnosti od odnosov, denarja, kariere, alkohola ipd..To je zgodba samotnega strahu, ki je največja ovira rodnosti vseh vrst. Zato njen zbor na koncu zdeklamira nauk o ljubezni: Preživela bo planete in človeški čas,/ zato ne drznimo se sklicevati nanjo./ Ne kličimo je za potrebe ega in vnemar;/ če preživimo jo, ponižno zahvalimo se zanjo,/saj ni denar, Ljubezen je sveta vladar!