torek, 18. avgust 2015

ARSENU DEDIĆU V SPOMIN

 Momo -Manca-Arsen

Arsen dragi, se še spominjaš?

Bili so to neki davni časi, ko se je mlada novinarka sprehajala po Jugoslaviji,  kot se roka po žepu zimskega plašča. Ljubljana – Zagreb – Beograd je bila mera kulturnega prostora, v katerem smo bili domači in nam je bilo toplo, pa naj smo brali pesmi in romane ali poslušali glasbo. Vse je bilo naše in imeli smo velik prostor za navDIH. Zdaj živimo v provinci; mero ji jemljejo mednarodne korporacije v spregi s politiko, ki jim ni mar za pesmi, romane in glasbo, saj je profit sveta vladar, politična servilnost najbolj udoben plašč.

Bilo je v sedemdesetih letih minulega stoletja, ko sva tebe, velikega pesnika in šansonjerja ARSENA DEDIĆA iz Zagreba, intervjuvala MOMO KAPOR, najbolj priljubljen jugoslovanski pisatelj takrat (Dnevnik jedne Ane), in nadebudna novinarka iz Ljubljane, ki je verjela, da je SKUPAJ biti lepo. Kar verjame še danes. In je tebe oboževala že kot deklica suhljata hrepeneča, nenehno je poslušala tvoje plošče in v njeni sobi si bil nalepljen na stene v velikih količinah. Ko sem včeraj ponoči slišala vest, da si umrl ti, ki si spodbujal generacije žensk: “Ne daj se Ines, sa kim ću inaće ostati mlad?”, pripovedoval šale na račun svojega slabega spomina, da smo pokali od smeha v avtobusu, s katerim smo se vozili iz enega konca takratne domovine na drugega, ki sem te gostiteljica  priljubljene televizijske oddaje Veće u klubu na hrvaški televiziji, kjer je vsak gostitelj povabil v studio k Oliverju Mlakarju deset zanj najbolj pomembnih ljudi z vse Jugoslavije, prosila, da prideš s Hrvaške TI, in si rekel, seveda, prišel, sedel za klavir in odpel, da se je koža ježila …

Umrl je Momo Kapor, umrl si TI, trubadur pretanjenih besed in posebnega glasu, sama gledam to fotografijo nas treh in se sprašujem: “S kom bom zdaj ostala mlada, s kom?”

HVALA TI ZA VSE, DRAGI POET, VELIKO VELIKO SI MI DAL IN TEGA SI NE BOM PUSTILA VZETI. Tega občutka, da smo povezani, ko beremo pesmi in romane in poslušamo našo glasbo. Tvoja ne bo nehala zveneti, ti si se samo preselil drugam, da še bolj vemo, kako zelo si tukaj in kako zelo si naš v globini tihega, samotnega srca.