sreda, 22. julij 2015

OKNO DUŠE, NEBO DUHA

Okno duše, nebo duha je bil naslov rubrike v reviji AURA, ki jo je na začetku tega tisočletja pisal Viktor Gerkman (1952 – 2009), psiholog in astrolog, ki je vedel o “psihospiritualnih dilemah”, kot je poimenoval svoje pisanje, veliko. Ogromno. Viktor je bil na teoretični ravni eden najbolj načitanih in intelektualno razgibanih premišljevalcev o duhovnih razsežnosti človeka in sveta. Brez njega knjige ČLOVEK, nepreseženega dela na Slovenskem o teh rečeh, ne bi bilo. Andrej Grabar je sporočila kanaliziral, pridne roke prijateljic so jih snemale in pretipkovale, moja malenkost je prepričala založnika, Viktor pa je opravil najtežje delo: spravil zapiske v logični red in tekočo slovenščino. Vsaka mu čast!

Pred dnevi sem se preselila iz stanovanja pokojnih staršev v svoje stanovanje. S seboj sem vzela morda eno petino ali še manj knjig, izrezkov, člankov, pisem …Okoli sto kil papirja sem vrgla v smeti! Nisem pa zavrgla Viktorjevega teksta iz AURE marca 2002, v katerem je odgovarjal na vprašanje: ”Velikokrat premišljujem, kakšno mesto naj bi v mojem življenju imela odpoved. Ko sem bila mlada, sem se znala odpovedati marsičemu, pozneje pa sem se zelo razvadila, tako da si popuščam, tudi če se odločim, da se bom čemu odpovedala. Moja šibkost mi ni niti malo všeč, po drugi strani pa si tudi ne želim trdega nadzora nad seboj. Rada bi bila močna in odločna, obenem pa tudi spontana. Je to mogoče?”

Viktor odgovarja jasno in odločno, tudi neusmiljeno, kar je bila njegova značilnost. Na začetku pravi: ”Vaše vprašanje na prvi pogled ni zapleteno, v bistvu pa se dotika jedrne problematike jaza in njegove vloge v človeškem življenju. Pa začniva pri koncu: Ta trenutek niti približno ni mogoče, da bi bili vi močni in obenem spontani. To pa zato, ker vam preprosto majnka notranje svobode. Vaše želje in potrebe vam gospodarijo, in precej rezervne energije morate mobilizirati, da bi lahko vi zagospodarili njim. Navadili ste se sami sebi popuščati, navada pa je, kot pravi pregovor, železna srajca.”

Ko pojasni koncept notranje svobode in pomen odpovedi, mimogrede ošvrkne govorko nočnega kluba na TV M. M. in komentira njeno “samopredstavitev, češ da razvajanje samega sebe pomeni imeti se rad.  V bistvu pa je to daleč od resnice, saj razvajanje dela proti človekovim razvojnim interesom. Razvajanje ni nič drugega kot pristajanje na linijo najmanjšega napora,  ta pa človeka drži v zastoju, če mu že ne pomaga, da počasi, a zanesljivo propada. Za samouresničitev, katere kriterij je stalna in popolna prisotnost v sedanjem trenutku, združena s popolnim obvladovanjem svojih potreb, človek namreč potrebuje notranjo svobodo.”

Zanimivo je Viktorjevo definiranje spontanosti. Takole zapiše: “Spontanost je možna samo na tisti ravni, kjer je človek sam s seboj na čistem. Tam, kjer pa še ni, je potreben zavesten nadzor, dokler teren ni počiščen vseh stvari, glede katerih ima človek upravičene pomisleke in zadržke.” In kdo je lahko dejansko trajno spontan? “Samo uresničeni ljudje,” je prepričan Viktor Gerkman. “Ti nimajo več osebne volje, ampak so priključeni na voljo duha oziroma na božjo voljo, kot so rekli včasih. Vedno z lahkoto store tisto, kar je potrebno, in izpuste tisto, kar bi služilo zgolj njihovi nečimrnosti ali lenobnosti.” 

Ideal spontanih ljudi je prepoznaven po tem, da se pri takih ljudeh dileme ne pojavljajo, saj so povsem presegli privrženost ponosu in napuhu, poželenju po užitku in lagodju, po imetju in moči. Taki ljudje so namreč spoznali – ne samo miselno, temveč s celovito izkušnjo  -- da so identiteta, čutni užitki, posest in moč samo slepila.

In kako je z odpovedjo? “Odpoved nečemu je enako pomembna kot sposobnost pridobiti te iste stvari. V fizičnem svetu namreč enako potrebujemo obe izkušnji: dobiti in oddati, roditi se in umreti, poročiti se in ločiti se, biti sit in biti lačen, biti bogat in biti reven. Brez zmožnosti odpovedovanja človek ni niti elastičen niti pretočen.”

Je Viktor svoja teoretična spoznanja udejanjal? Ne vem v kolikšni meri, ne vem. Vem pa, da je to ključno vprašanje. Kot poroča imenitna revija za psihoterapijo Kairos (letnik 8, številka 3-4) o predavanju ameriškega priznanega gestalt terapevta dr. Michaela Vincenta Millerja o vznemirljivosti vsakdanjosti, gre za to, kako živimo običajni vsakdan. Kdor najde vznemirljivost v vsakdanjem življenju – kot bi rekli tudi budisti in drugi mojstri duhovnih tradicij -- kdor se ga zna veseliti in ga slaviti, biti izpolnjen v tem preprostem običajnem vsakdanu, ta je resnično živ. Ne bo mrtev, še preden bo umrl, ampak bo umrl živ, hura!