nedelja, 07. junij 2015

Svet je knjižnica. Vsak človek je knjiga.


Gospa bovary, Arna Hadžialjević

Svet./ Svet je knjižnica./  Vsak človek je knjiga./  Knjiga, ki jo piše nevidni Pisatelj./  Življenje./ Življenje je slovar, poln razmetanih, neurejenih besedil, ki jih poskušamo razumeti in sestaviti v nekakšno nerazumljivo celoto. Potem poskušamo živeti. Te besede.

 

To so začetni stavki, ki jih spregovori Emma  v igri Nebojše Popa Tasića po motivih Flaubertovega znamenitega romana Gospa Bovary. Uprizarja jo SNG Nova Gorica, kamor sem se odpravila ne vem več kdaj v maju, a predstava še kar hodi z menoj, brezčasna. Njen gledališki list je postala moja knjižica navdiha, fotografije v njej hvalnica lepoti. LEPOTA je tudi najmočnejša razsežnost, ki sem jo odnesla z goriškega gledališča tisti nepozabni večer. LEPOTA ne le za oči, čeprav tudi za te, ampak lepota za dušo, v katero so lezla občutja z odra naravnost vame. Presunljiva predstava!

Kako da sem se odpravila na njen ogled, saj ni več v moji navadi romanje za umetniškimi doživetji z vseh koncev in krajev naše dežele in izven nje? Brala sem Nedelo in v njem intervju z glavno igralko Arno Hadžialjević. Nekaj me je pritegnilo na njenem obrazu, neka lepa divjost, samosvojost, njene besede so se mi zdele sveže, ona  tako posebna, da sem se odločila v sekundi in rezervirala karte. Preblisk. Kar vedela sem, da  bo predstava – v njej igra tudi dragi Sandi Pavlin, s katerim sva skupaj zaigrala v TV drami Pravljica na podstrešju  pred pol stoletja! – veličastna in da bo igralka s čarobnim imenom Arna za vlogo nagrajena. Je že dobila prvo, nagrado tantadruj, ki jo podeljujejo tri primorska gledališča: novogoriško, tržaško in koprsko. V takih prebliskih, kot se mi je zgodil tisto jutro z Nedelom, namreč vidimo prihodnost …

Nisem vedela, kdo je predstavo zrežiral, a sem vnukinji Taji, 20 let, povsem očarani, rekla: “To je pa zrežirala ženska. Globoka ženska.”  Doma sem nemudoma prebrala intervju iz gledališkega lista z režiserko Yulio Roschino – z osmimi leti se je preselila iz rodne Moskve v Slovenijo – z naslovom DUŠA, DUŠA, DUŠA … In vedela, da bom odslej Yulii sledila.Ženski, ki je znala že kot deklica v novem svetu biti sama. Prevzela jo je narava: “Ure in ure se se lahko igrala z metulji v sadovnjaku.” Ženski, ki pusti, da jo pokliče, jo izbere, kaj in kako  bo najbolje zazvenelo. “Samo dovolj čuječ moraš biti in si pustiti čas za tišino, Ta je najpomembnejši.”  Zaslišim svojega najljubšega filmskega režiserja Andreja Tarkovskega, ki mu pravi Yulia dragi, in citira isto njegovo misel, ki jo tolikokrat ponavljam sama: ”Kamorkoli prideš, vedno iščeš svojo dušo.”Pojasni: ”Lahko rečem, da se vse, kar ustvarjam, in vse, kar raziskujem, dotika duše. Duša, duša, duša … Iskanje in odpiranje globin, temin, ki so skrite, potlačene. Raziskovanje človeške duše in duše stvari, vsega živega, vsega, kar nas objema in prežema. Neotipljivega, neizrečenega, tistega onkraj besed, zanima me prej odsotnost kot prisotnost, prej tišina kot beseda. In gledališče je prostor, namenjen prav temu, da si skupaj vzamemo čas za tišino. Če dovolj dolgo poslušaš, zaslišiš dušo.”

Zaslišala sem dušo v njeni predstavi, zaslišala in telesno občutila. Zato sem odšla nahranjena in še danes je globoko v meni občutek potešenosti, ki ga v sodobnem gledališču tako redko doživim. Yulia ima rada klovne, ki so njen največji navdih, njihovo gledanje na svet jo nenehno uči: “Ko me zanese preveč v racionalno, v ego, ko se izgubim v hotenjih in pričakovanjih. Takrat me (klovn) opomni – ponižnost, skromnost in odprto srce, Yulia.” HVALA, HVALA, Yulia!

Jezus nima drugega telesa razen mojega,/ ne rok ne nog razen mojih./  Z mojimi očmi gleda./ Z mojimi rokami se dotika sveta./  Z mojimi nogami hodi./  Moje roke, moje noge, moje oči so njegovo telo./  Jezus nima drugega telesa. Ko je to izrekla igralka z lepim imenom Arna, sva si s Tajo stisnili roki, da sva si povedali, kako dobro razumeva to moje, tvoje, to Jezusovo telo, kako dobro!

Po koncu predstave sva obsedeli v dvorani. In potem še v preddverju, dokler niso ugasnili luči. Kakšna lepota, sva vzdihovali. Kako močni seksualni prizori brez vulgarnosti! Kako tehtna sporočila ne le na osebni ravni, temveč tudi na kolektivni, družbeni. Kar naprej sem ponavljala monolog nesrečnega moža Charlesa, ki sključen objema svojo mrtvo ljubljeno ženo, samomorilko. In pravi: “Jaz, majhen človek. Skromen človek. Mrtev človek. Tako majhen sem, da bog niti opazil ni, da me ni. Majhen, skromen in mrtev. “ In nas vpraša, gledalce: “Zakaj ne sodite meni? Ker sem premajhen. Preskromen. Sodite mi. Sodite mi, ker sem nedolžen. (…) Razumite vendar, kriv sem. Kriv sem, ker sem naredil vse, da bi bil še manjši in še bolj nedolžen.” In na koncu reče, kar bi morali tuliti v časih nacizma, fašizma, stalinizma … Kar bi morali vedeti tudi  v tem groznem času suženjstva v pogoltnem kapitalističnem svetu. Kar bi morali vedeti v današnji okupirani Sloveniji: “MI, majhni, smo krivi. Mi, nedolžni, smo krivi. Kriv sem. Sodite mi.”

Emma Bovary. Tako te vsak imenuje. Ampak to ni tvoje ime. To je ime nekoga drugega. Ime drugega človeka./ Da, da, jaz sem nekdo drug. Nekdo drug je moj človek.

Avtor Manca Košir Oznake: Kolumne

Pošlji objavo po e-poštiBlogThis!Skupna raba v storitvi TwitterSkupna raba v storitvi FacebookDaj v skupno rabo na spletnem mestu Pinterest