torek, 02. junij 2015

Kako ostati zvesta

PETRA KOLMANČIČ   ROK VILČNIK

Tale pesnika dva – krasno Petro Kolmančič in Roka Vilčnika – bom gostila danes, 2. junija, ob 18. uri v knjigarni Konzorcij  na Čajanki z Manco Košir, sklepni čajanki te sezone, potem pa s knjigami na počitnice, hura! ŽENSKA in MOŠKI. jin in jang energija, ki se bosta prepletali v pogovoru o odnosu med NJO in NJIM, o ljubezni, strasteh, padcih in vzponih v tem čarobnem, enkratnem življenju. Petra bo prebrala tudi svojo novo pesem, naslovljeno Kako ostati zvesta. Vsaka od nas lahko na to večno temo napiše svojo pesem. In kaj menijo moški o zvestobi? Bomo slišali danes zvečer … 

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

Zvesta svoji frizerki, čeprav mi ob dneh,

ko izve, da se bo njenemu možu

delo spet zavleklo pozno v noč,

v lasišče zabada glavnik kot da bi mi v glavo

želela zabosti vile.

Zvesta svojemu mesarju, ki mi vsak kos mesa

zavije vključno z neokusno pripombo,

ki namiguje na mesene zadeve kakšne druge vrste.

Zvesta svojemu moškemu,

uničujoči dialektiki vojne in erosa

na bojišču najine bližine,

ki moje srce počasi spreminja v kadaver srca.

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

Zvesta svojemu večnadstropnemu srcu,

različnim podnebjem v vsakem prekatu,

zaradi katerih se včasih ne zna izreči samo zase.

Zvesta njegovim globinam in višinam,

čeprav so strašen kraj.

Zvesta svojemu plemenu, rodu – 

kaj in kako in kdaj in kje so se izrekli,

je šlo tudi skozi mene,

z njimi sodiham naprej,

čeprav mi prav oni

s prostodušno zaupnostjo krvi,

ki ni voda,

prste zadirajo najgloblje v boleča mesta

in niso nikoli popolnoma zadovoljni

z jakostjo bolečine,

ki jo ob tem čutim.

Zvesta svojim otrokom,

ptičem goličem,

ki jim svet polagam prežvečen

v odprte lačne kljune,

da si bodo potem od njega vzeli sami:

zlato zrnje, rdeče črve ali mrhovino.

Zvesta svoji resnici,

čeprav sem ji že zdavnaj vzela nedolžnost,

in sva si preblizu,

in kar nam je preveč blizu,

nas ne zadeva več.

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

A kako ostati zvesta,

ko neizprosna resničnost

sproti izkrivlja besede, podobe, dejanja?

Ko skušam uskladiti

tisto, kar vem, s tem, kar sem?

Ko sem čez dan cela,

noč pa me razkroji v osnovne delce,

zato včasih ne vem,

ali sploh lahko jamčim

sama zase?

Lahko mi verjamete,

zvesta ženska sem.

In zvesta ženska se mora

ves čas spopadati

z vsemi oblikami zvestobe

in nezvestobe,

da lahko ostane zvesta

svoji podobi

zveste ženske.