torek, 26. maj 2015

»Odkrivati sebe v sebi, je fantastična inventura!«



Manca Košir
Vesna Sivec Poljanšek
Bukla 110-111, 20.5.2015
foto: Borut Krajnc
Manca Košir se je v svoji najnovejši knjigi Darovi minevanjadotaknila tistega, kar pri mnogih (še posebej v sodobnih, odtujenih časih) velja za velik tabu: njeni dopisovalci pripovedujejo različne zgodbe o odhajanju s tega sveta, o minljivosti in minevanju ter o človeškem (ne)sprejemanju vsega tega. A Darovi minevanja nikakor niso knjiga o smrti, pač pa knjiga o življenju in globokih bivanjskih spoznanjih. So vse tisto, kar Manca Košir, ta vsestranska ženska tisočerih talentov, ki lahko med vse svoje dosežke šteje tudi avtorstvo osemnajst knjig, izžareva in tudi živi. Polno ter brez blefiranja.
Zato ni čudno, da je bilo že najino dogovarjanje za ta intervju zavito v obilo pozitivne energije, kasnejši pogovor pa je (za)žarel v barvah Mančine vseživljenjske radosti. Kajti, kot nam milo polaga na srce prav Manca, »navdihujoče je osmisliti svoje življenje«.
Bukla: Že dlje delate kot prostovoljka v Slovenskem društvu hospic. Vas je k temu pred leti nagovorila notranja nuja, morda (tudi) strah pred minljivostjo, umiranjem?
Košir: V Slovenskem društvu hospic sem že dobrih osem let, umirajoče sem spremljala štiri leta na domu in potem tri leta vsak ponedeljek v mili hiši hospica. Lani sem si vzela leto dni odmika, da sem z dopisovalci napisala knjigo o »poslednjih«, se pravi o najpomembnejših rečeh: naši ranljivosti, bolečinah, minljivosti, umiranju, majhni in veliki smrti …

Bukla: Je bila potemtakem vaša najnovejša knjiga Darovi minevanja logična posledica vsega, kar se o tuzemeljski minljivosti učite prav pri svojem prostovoljnem delu? Menda vas je k pisanju nagovorilo tudi zavedanje, da se o tej temi pri nas čisto premalo ali skoraj nič ne piše …
Košir: Na tem božjem svetu je vse prepleteno, vsi smo povezani, torej so Darovi minevanja tudi logična posledica spremljanja umirajočih. Da naj napišem knjigo pisem o smrti, mi je naročil glas tisti dan, ko sem v Sobotni prilogi Dela brala presunljiv intervju Patricije Maličev s skladateljem Dragom Ivanušo, v katerem je, neozdravljivo bolan, rekel, da je bližino smrti doživljal kot mistično izkušnjo. Takoj sem Dragu pisala pismo in ga prosila za dopisovanje. A je imel preveč dela za teater in sem na ukaz glasu pozabila. Ko je prišel v hišo hospica oblikovalec Zoran Garevski in je odhajal na ganljiv način, sem njegovo umiranje prav telesno občutila in tudi vedela za dan in uro, kdaj je umrl, ne da bi mi to kdo sporočil. Takrat sem ponovno zaslišala glas, da je čas za knjigo. V sanjah sem dobila celoten načrt in vsebino in rečeno mi je bilo, naj prvo pismo napiše oseba z obsmrtno izkušnjo. Čeprav Ksenije Malie Leban nisem osebno poznala, brala pa sem intervju z njo o njeni »klinični smrti«, sem jo povabila k dopisovanju. Ko je prišel njen odgovor, se je začelo vse odvijati z neverjetno naglico in knjiga je od prvega pisma do izida potrebovala samo deset mesecev. Rekord! Zagotovo ima za to zasluge imenitna urednica Nela Malečkar, pa tudi moja mrtva mama, se mi zdi, ki je pospešila izdajo knjige kot svoj dar ob koncu njenega življenja. Tako sta se zgodila njena smrt in izid knjige, torej rojstvo, skoraj sočasno. Kar se mi tudi zdi logično (smeh). Ko je umrl moj brat, se je rodil moj drugi vnuk. Rojstvo in smrt z roko v roki objemata Življenje oziroma sta Življenje.
Bukla: Je treba razloge za dejstvo, da pogovori o človeški minljivosti, odhajanju s tega sveta in o smrti pri nas še vedno veljajo za precejšen tabu, iskati v naši nacionalni notranji drži, ki je vse prej kot odprta, odkrita? Ali pa naj bi smrt res veljala za temo, o kateri naj se – razen za zidovi umirajočih in njihovih bližnjih – ne bi (preveč glasno) govorilo?
Košir: Smrt smo v zadnjih desetletjih odrinili za zidove bolnišnic in domov za stare, govorjenje o njej pa prepustili senzacionalističnemu upovedovanju, ki z intimnostjo smrti nima nič opraviti. Vse več je ljudi, ki še nikoli niso videli mrliča in ga najbrž tudi ne bodo. Kakšna škoda! Kajti videti mir na obrazu umrlega, nas navdaja z upanjem! Občutiti ob mrtvem, da smo mi živi, torej imamo možnost kaj spremeniti, še kaj dobrega narediti, osmisliti svoje življenje, ki bo nekega dne tudi minilo, je vendar navdihujoče! Smrt je naša prijateljica, ki nas uči polno, radostno bivati, zato hvala, hvala ji! Saj zato sem pa prostovoljka hospica, ker znam ceniti to milost, da smem biti v najbolj intimnih trenutkih človekovega življenja, ob njegovih poslednjih dneh in urah, ob njej ali njem. Kakšna Milost, kakšen privilegij! Vedno znova rečem, da spremljanje umirajočih ni le pot duhovnosti, ampak je bližnjica do zavedanja, notranjega miru in globokega zaupanja. Do božjega, ki je v slehernem izmed nas, če le odpremo svoje srce in si upamo zazreti v globoko tišino, kot pravi ljubi Srečko Kosovel. Njegovo pesemO, saj ni smrti pogosto berem umirajočim, mrtvim in živim. Naj jo zapiševa še za bralce drage mi Bukle, prosim! Takole gre:
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu!
Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš padaš
v prepad neskončne modrine.
Bukla: Če se vrneva k nastajanju vaše knjige; kot ste že omenili v tem najinem pogovoru, ste navdih, s kom bi se v pismih radi pogovarjali o minevanju, dobili »od zgoraj«. Kakšni pa so bili na začetku, še preden so se potem lotili pisanja svojih razmišljanj, odzivi vaših dopisovalcev, ko ste jih povabili k sodelovanju? Vsi so se namreč precej odprli, čeprav so nekateri, kot je čutiti v njihovem pisanju, na začetku vendarle tudi oklevali, do kolikšne mere naj razgalijo svojo osebno, čustveno intimo.
Košir: Prvi odzivi so bili zelo različni. Od odklonilnega, ne, tako pisanje o intimnih rečeh pa ni zame, do dvomečega, ali bom zmogla, ali sploh imam kaj povedati, do končnega velikega finala: Vredno je bilo! Ker bodo bralke (in redki bralci, ti se minevanja in smrti še bolj bojijo – smeh) z našo izpovedjo obdarovani. Kot smo odpirali srce mi, ko smo pisali in se brali, se bo odprlo srce tudi njim. In lahko bodo videli, kaj piše v njem, kaj ga boli, zaradi česa so srečni ali žalostni, kaj si v življenju zares želijo in česa preprosto nočejo in ne zmorejo več. Saj zato pa prve bralke pravijo, da so Darovi minevanjazdravilni!
Bukla: Kljub temu da je to v osnovi knjiga, ki govori o (lažjem) sprejemanju smrti, o naravni poti minevanja, tudi sami priznavate, da smrti najbližjih vseeno ni moč zlahka prenesti. Knjiga je nastajala v času odhajanja vaše mame, omenjate pa tudi še nekaj drugih izgub, ki so na vas pustile močan pečat …
Košir: Nobenega resnično globokega čustva ni moč zlahka prenesti! Vsaka bolečina boli. Vprašanje pa je, ali si to dovolimo. Mnogi, premnogi pred bolečino pobegnejo. Jo »pometejo pod preprogo«, se vdajo drogam, športajo kot obsedeni, seksajo, da bi le pozabili, da se ne bi spomnili, kako zelo jih v resnici boli. A od umrlega se ne moremo posloviti drugače kot z bolečino in žalovanjem. In umrli niso le tisti, ki so izdihnili, temveč so umrli lahko naši bivši ali celo sedanji partnerji, starši in celo otroci. Ker so mrtvi naši odnosi! Sprejeti to bolečino, bolečino dobesedne smrti ali metaforične smrti odnosov, je velik pogum. A tudi edino, kar bolečino umiri in nas odreši njenega gospostva. Kdor si ne dovoli zares žalovati, kdor pred bolečino beži, tega ima v posesti. Napada ga v sanjah, najeda njegovo telo, mu strupi organe … Zato pogumno na pot. Vase! V središče bolečine! Ustavimo se v njej. Doživimo jo v vsej polnosti! Začutimo in občutimo jo dobesedno – kje me boli, v želodcu, pljučih, trebuhu, srcu, glavi? Kje? Pojdimo tja, kjer najbolj boli. In zgodil se bo čudež. Vse manj bo bolelo, vse manj. Preživeli bomo! To je prava zmaga in največje upanje, da zmoremo!
Bukla: Mnogi, ki so knjigo že prebrali, pravijo, da se jih je nadvse dotaknil zadnji del – pisanje pisem vaše hčerke Tine, ki odkrito, brez olepševanja, tako da žge v dno duše, spregovori o svojem splavu. Ste bili močno v dilemi, ali bi vključili med dopisovalce tudi svojo hčer? Sami namreč v knjigi odkrito priznate, kako zelo boleče je bilo prebiranje njene izpovedi.
Košir: Najprej sem razmišljala, da morda teh pisem ne bi vključila v knjigo. Potem sem Tini predlagala, naj se podpiše s psevdonimom. Tudi v presunljivi knjigi dopisovanj z geji Drugačna razmerja sta dva dopisovalca uporabila psevdonim. A je Tina rekla: »Če sem se že odločila biti iskrena, se bom pa še podpisala pod to!« Njena pisma so izjemno dragocena prav zato, ker tako natančno opisujejo bolečino. In ker to dela z literarno pisavo, ki je eden največjih darov te knjige. Tina je vnukinja pisatelja in pesnika Vitomila Zupana s telesom, kožo in kostmi, a tudi z duhom, ki se hoče izražati z besedami, ki hoče zapisovati stavke in napisati zgodbo tako, da so nam šle dlake pokonci in smo jokali, uf, kako smo jokali. Ne le jaz, mnogi mi poročajo, da jih je jok stresal dan in noč …
Bukla: Ne glede na vse povedano o minevanju in (dotiku) smrti pa je to vendarle predvsem knjiga o življenju, o sprejemanju vsega takšnega, kot je, o učenju čudenja življenju, o smislu bivanja. Bi lahko svojemu iskrivemu nazivu, ki ste ga skovali že pred leti – da ste »ambasadorka radostnega staranja« – zdaj dodali še nov naziv; da ste poleg vsega tudi »ambasadorka radostnega bivanja«?
Košir: Zagotovo je biti ambasadorka radostnega bivanja moj osebni etos, moj način življenja. Včasih me sprašujejo, od kod mi toliko energije. Ja, od tod, jim rečem. Ker tako rada živim. Ker živim odkritosrčno in velikodušno. Ker se ne skrivam za maskami in ne poziram, me je spremljanje umirajočih prepričalo, da je to povsem odveč. Preprosto rečeno; ljudje vse čutijo, Bog pa vse vidi … (smeh) A ko sem organizirala mamin pogreb in pogreb dragega prijatelja, slikarja in pesnika Jožeta Ciuhe, sem dobila še novo »ambasadorstvo«. Sem glasnica volje in želja umrlih, kako bi bili radi pokopani. Mama mi je povedala večkrat, kakšen pogreb si želi, in točno takega je tudi imela. Prekrasnega, da so njene male pravnukinje slovo doživljale kot vesel praznik, kot pesem in ne kot moro, kar nosijo mnogi odrasli v spominu na strašne črne pogrebe. Na grobu smo mami vsi skupaj zapeli pesmico, ki jo je z nami tako rada pela, Sijaj sijaj sončece, oj, sonce rumeno … In zagrebli smo njen grob, brat je v gozdu nabral mah in ga položil na zagrebeno zemljo, po mahu smo potrosili telohe. To je prvi grob, ki sem ga videla, da se na njem, ko smo odhajali z njega, ni videlo, da je v njem nekdo sveže pokopan. Jože Ciuha mi je pa tudi večkrat rekel, da morava narediti škandal … (nasmeh) No, pogreb škandalozen sicer ni bil, bil je pa poseben, drugačen. Jaz sem bila »konferansje«, ki sem barvala povedane besede z Jožetu tako ljubimi živimi barvami, igral je džez in partizanski pevski zbor je zadonel …
Bukla: Izjavili ste, da »se vam je včasih zdelo, da marsikaj veste, zdaj pa ste spoznali, da pravzaprav marsičesa ne veste«. So k temu botrovale življenjske izkušnje ali pa »ponižnost do življenja«, o kateri govorite tudi v svoji novi knjigi?
Košir: Smrt je moja največja učiteljica, ponavljam od tistega septembrskega dne leta 1990, ko je umrl moj ljubi duhovni sopotnik Marjan Rožanc, ki mu je knjiga Darovi minevanja posvečena. Če imate nekaj minut časa, pojdite na internet in poglejte moj govor z enakim naslovom, Smrt – največja učiteljica, ki je zabeležen na TEDX. Tudi v angleščino je preveden, ga lahko podarite prijateljem iz tujine. Na TEDX sem povedala, česa vsega sta me naučila Marčijevo umiranje in njegova smrt. Vsega, zares bistvenega v življenju! Hvaležnosti, odpuščanja in ljubezni. Sprejemanja. To je naša glavna življenjska oprema, ne pa materialne stvari. Saj žare nimajo prostora za denarnice, hiše in avtomobile … Naša duša nese tja čez samo, kar je globoko doživela. Ko sliši vprašanje: Kdo si?, je dobro, da zna odgovoriti. Čas za odgovore pa je tukaj in zdaj! Življenje je najlepši kraj za lekcije, ki jih moramo vzeti. Po tem bo sledila lepa smrt, po tem …
Bukla: To torej veste, česa pa potem, kot pravite, še ne veste?
Košir: Ne vem, kako bom sama umirala in umrla, ker je smrt vedno Skrivnost. Pojma tudi nimam, ali so odgovori na vprašanje Hej, Manca, kdo si in kaj hočeš? v skladu z mojo najglobljo resničnostjo ali pa sem jih priredila in jih tako interpretiram … (smeh) No, Smrt mi bo zagotovo pokazala, pri čem sem, zato sem vse bolj ponižna pred Življenjem, da bi lahko zaslišala kaj že vnaprej. Samo v samoti in tišini in globokem miru znotraj sebe je to možno v določeni meri slišati. V kakšni meri, pa res pojma nimam.
Bukla: Pravite, da zadnje čase, kot se vam zdi, berete nekoliko manj kot včasih, ker raje občudujete naravo, greste na sprehod. Pa vendar si verjetno življenja brez branja vseeno ne znate predstavljati? Svojo strast do knjig in prebranega prelivate tudi na goste in obiskovalce vaših čajank, ki potekajo v ljubljanskem Konzorciju. Tem za pogovore in izbiro gostov vam verjetno – glede na to, kaj vse vas zanima – še dolgo ne bo zmanjkalo …
Košir: Res da zadnje čase – zaradi maminega odhoda v dom in njene smrti, saj sem prej vse življenje živela z njo – najbolj uživam v samoti in tišini in v branju same sebe. Kot je rekel dragi Ciuha: »V mladosti sem odkrival svet okoli sebe, da sem v zrelih letih odkrival sebe v tem svetu in da naposled odkrivam sebe v sebi.« Tukaj sem … (prešeren smeh) Odkrivati sebe v sebi je fantastična inventura! V veliko pomoč pri tem mi je, kakopak, branje navdihujočih knjig, zato mi jih za naše priljubljene čajanke vsak prvi torek v mesecu v knjigarni Konzorcij res ne bo zmanjkalo. Ljudje radi pridejo, ker čutijo, da se pogovarjamo sicer sproščeno in veselo, a govorimo iz sebe, o svojih doživetjih, o lastnih občutenjih prebranega in življenja nasploh. To niso literarno teoretski pogovori, to so človeška pričevanja o tem, kaj smo doživljali in kaj nam prebrano pomeni. Doživljajska pedagogika je pa itak edino zares učinkovita šola življenja … (smeh)
Bukla: Se vam zdi – tudi glede na obiskanost tovrstnih vaših dogodkov – da danes, v vsesplošnem hitenju, še bolj kot nekdaj potrebujemo takšne »trenutke za dušo«?
Košir: O tem sem prepričana! Če kdaj, potem to potrebujemo ZDAJ. Če kdo, potrebujem to jaz, ti, ona, on, vsi! Skrajni čas je, da začnemo skrbeti za hrano za dušo in ne le za telo. Brez branja in besed pač ne bo šlo! Saj vemo: »V začetku je bila Beseda in po njej je vse nastalo.« Saj zato pa je pesnik Tone Pavček v parlamentu ob razglasitvi samostojne Slovenije opozarjal: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo!« To geslo smo dali na knjižne kazalke študijskih krožkov Beremo z Manco Košir pri Andragoškem centru Slovenije. Nas ne bo pobralo, brez skrbi. Četudi umremo … (prisrčen smeh)