nedelja, 19. april 2015

Pričevanja o ranljivosti in svetlobi

MAJA SLAVEC - MK v belem do pasu, okt. 2014  Nikjer ne bo, ljuba, sveta razen znotraj. Naše
življenje mineva v spremembi.
Rainer Maria Rilke
»Soočil sem se s tem, da imam bolezen, ki ni ozdravljiva. Ljudje nismo navajeni takšnega razmišljanja, na življenje gledamo kot na neskončno premico. (…) Z gotovo možnostjo prenehanja svojega obstanka postaneš močan. (…) Bližina smrti naredi svoje. Dovolil sem si, da sem vse skupaj doživljal kot mistično izkušnjo.«
Ko sem prebrala te besede v intervjuju Patricije Maličev s skladateljem Dragom Ivanušo (Veliko in pogosto nas je strah. Mene ni več. Sobotna priloga, Delo, 7. februarja 2014), me je spreletelo po vsem telesu -- najbrž se človek počuti tako, če ga zadane strela blažje vrste – in zaslišala sem odločen notranji Glas: »Napisala boš knjigo pisem o smrti. O veliki smrti in manjših smrtih, ki jih doživljamo vsak dan. O strahovih, pod katerimi je en strah temeljni: strah pred smrtjo.«

Detabuizacija smrti? Gotovo. Tak je najbrž namen te nebeške strele, sem si mislila.
Potem so se začele dogajati reči, ki jih niti ne skušam razumeti. Že prvo noč po »streli« sem imela sanje, v katerih sem uzrla celotno knjigo z delovnim naslovom Pisma o smrti. Naj se začne s pričevanjem o obsmrtnem doživetju, mi je bilo rečeno v sanjah. Saj nihče ni bližje obličju smrti kot tisti, ki so bili klinično mrtvi in so se »vrnili« nazaj v življenje. V to vsakdanje življenje, za katerega si domišljamo, da je naša edina realnost. Kdor je doživel obsmrtje, ve, da obstaja večja, svetlejša, brezgrajna realnost Ljubezni, ki je resničnejša od te, v kateri se vse nenehno spreminja, mineva, umira in se ponovno rojeva. Naj nam to pove, naj pričuje, me je spodbujal Glas.
Res, sem rekla, zakaj bi Slovenci samo prevajali knjige o teh rečeh, zakaj jih ne bi sami napisali, sem se strinjala, beroč svetovno uspešnico Anite Moorjani Z roba smrti v pravi jaz: moje potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve. In se je zgodilo dopisovanje s Ksenijo Malio Leban, ki je sploh ne poznam, a je pričevala, kot so mi govorile sanje, da bo. In še veliko več, veliko več …
Strah pred smrtjo je naš temeljni strah, le kdo bi znal govoriti o njem? Je bilo naslednje vprašanje, ki sem ga poslala v nebo. Ogovor je prišel bliskovito. Psihoanalitik, kajpada. Tak, ki zna tudi pisati, ima sočutno dušo in veliko ve o mističnih izkušnjah, ki govorijo o večnosti, resničnosti, tudi o zasmrtju, saj to nas vendar vse zanima, kaj bo, ko bomo umrli, le kaj bo. In se je zgodilo dopisovanje z Jankom Bohakom o teh rečeh. In še o kakšnih drugih, pomembnih drugih …
Kdo bi lahko pričeval o umiranju in smrti, le kdo bi lahko to storil bolje od zdravnice Urške Lunder, ki je napisala žarečo hvalnico življenju s knjigo Odprto srce: Izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti? In je Urška pričevala, da se je odpiralo moje srce ...

Kot prostovoljka hospica, ki sem sedem let spremljala umirajoče, vem, kako pomembna je vera pri zapiranju vek za ta svet. Kdo bi lahko govoril o Bogu drugače od zaprašene teologije, kdo bi upal spregovoriti o presežnem iz svoje izkušnje, kdo bi znal pripovedovati o preseganju trpljenja, če ne teolog, če ne duhovnik, če ne pater Karel Gržan, ki je napisal uspešnico Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? In je pričeval tako osebno, da so se zatresla tla moje duše …
Poznam koga, ki bi mu upala zastaviti vprašanja o tem, kako je, ko dobiš diagnozo rak, kaj se zgodi, kaj se spremeni, kako tak bolnik preživi? Samo človeka, ki ga čutiš dovolj blizu, da ujameš njegov trepet in on zaupa tvojemu, lahko vprašaš kaj takega. Prijateljica Jasna Stosić mi je povedala. Osvetlila je preprogo bivanja s tako nežnostjo in toliko modrosti, da je zasvetilo …
Ampak knjiga potrebuje glas tistih, ki vedo, kako se prihaja in odhaja, kako se odhaja in prihaja skozi vrata življenja in smrti v tibetanski budistični tradiciji, kjer imajo od davnine poklicne spremljevalce duše, potujoče po smrti skozi različna bardo stanja. V reviji Pogreb ni tabu sem našla članek Ane Drevenšek o tem. In sem jo povprašala, meni neznano osebi, če bi …Je. Ne le o veliki Smrti, tudi o manjših je govorila, o prebujanju ženske, ki si dovoli biti v maternici rdeče potopljena, o povezavi med spolnostjo in smrtjo je pisala tako, da sem se vedno znova čudila: Saj ima šele enaindvajset let to dekle, šele enaindvajset …
Včasih sem kakšno pismo poslala hčeri Tini v vednost. Ko je na mojem računalniškem ekranu zatrepetalo njeno pismo. In zatrepetala sem jaz, prejšnji potresi niso bili nič v primerjavi s tem, ki ga je povzročilo Tinino pismo. Tulila sem od bolečin, prsni koš mi je hotelo razgnati, čreva so se mi spraznila kot umirajočim, ko je smrt že v njih … Smrt je zlezla vame in me stiskala za vrat, smrt njenega nerojenega otročiča in moje materinske nemoči …
Napisala sem že osemnajst knjig in z nobeno se nisem toliko namučila kot s to, ki je dobila ime Darovi minevanja v sekundi telefonskega pogovora. S sleherno dopisovalko in obema dopisovalcema sem vzpostavila duhovni most, zato njihovih pisem nisem le brala, temveč sem jih doživljala. Živela! Bila sem vzhičena in v devetih nebesih, a bila sem tudi na smrt prestrašena v podzemlju bivanja. Čustveno do roba polna, včasih čisto preč …
Haha, se smeji Božja trubadurka, mistikinja srednjega veka, Hadewijch I:
Poznati in izkusiti moraš vse:
sladkost in krutost,
veselje in bolečino,
vse, kar je, vse v službi Ljubezni.

Pota Ljubezni pa so nenavadna, kot bodo za marsikoga nenavadna naša pisma. Nenavadna zaradi svoje globoke iskrenosti, zaradi krhkosti in ranljivosti, o kateri si pripovedujemo. Predvsem pa zaradi svetlobe, ki kljub hudim izkušnjam in groznim bolečinam preveva sleherno stran in stanuje v vsakem stavku.
Po tej knjigi nisem več to, kar sem bila pred njo. Kot bi bila na globinskem čiščenju v čistilnici Življenja, haha … Po vseh solzah, ki sem jih prelila, je smeh nagrada, ki sem jo dobila. Ker zdaj z vsako celico telesa občutim, kar sem prej sicer vedela, a nisem doživela tako krvavo zares. Nimam zagotovila, a se veselim vsakega vdiha, slehernega dne še bolj, kot sem se itak že. In sprejela sem, da nimam ne zagotovila ne dovolj imen, s katerimi bi označila smer. Mistiki so nekaj malega povedali, Hadewijch I je rekla:
Kogar se je dotaknila Ljubezen,
živi brez zagotovil
in doživi
mnogo ur brez imena.

Dotikala se nas je Ljubezen, močno se nas je dotikala! Zato je v pismih tudi veliko poezije. Sufijski mistik Rumi je to kratko in jedrnato pojasnil: »Ljubezen je resničnost, poezija je boben, ki nas vabi k njej.«

Nimam besed, s katerimi bi se vam zahvalila, ljube dopisovalke in draga dopisovalca, nimam jih. Naj samo trikrat ponovim to edino, splošno znano: HVALA, HVALA, HVALA! Z Darovi minevanja, tem presunljivim pričevanjem o ranljivosti in svetlobi, ste me umrli in ponovno oživeli v hkratnem času čudeža. Ure z vami imajo ime!
Manca Košir
na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2014