sobota, 18. april 2015

Jože Ciuha (26. 4. 1924 – 12. 4. 2015)

Dragi Jože Najboljši!

JOŽE CIUHA in MK On, ki je stvarstvo ustvaril,
ki gleda nanj z najvišje nebesne svetlobe,
ki ga je naredil, ali morda ni naredil,
On to ve, mogoče pa tudi ne ve.
(Rigveda)
»Naj bo škandal,« si naročil. Četrtkov pogreb na Plečnikovih Žalah ni uspel biti škandal, bil pa je vesele narave v tvojem duhu. Z znamenito kukavico radia Svobodna Ljubljana, ki si jo 9. maja 1945 ob pol sedmih zjutraj s prijatelji prav ti zavrtel, in z borbeno pesmijo Hej brigade za slovo od odprtega groba.

»O politiki ni vredno zgubljati besed,« so bile ene tvojih poslednjih besed, nad slovensko politično vrhuško povsem razočaranega Don Kihota. Ki te ni zanimala pozicija moči, tekmovanja in prerivanja na sceni, saj ti je bilo misliti z lastno glavo vodilo, biti drugačen in neprilagodljiv večni popotnik usojenost. Kozmopolit, zapečaten z odkritjem v skladišču domače videmske železniške postaje leta 1941, kjer so ležali kupi zaseženih knjig, obsojenih na predelavo v papir takratnega Reicha. Si rešil knjižico o zgodovini filozofije, v kateri si prebral nekaj verzov iz Rigvede. Kot si mi povedal v intervjuju za Novo revijo, te je prevzel občutek, da si takrat trčil na mehki rob usodne enigme: na pravo stvar.
Tej »pravi stvari« si bil zvest na svojem vseživljenjskem popotovanju s svojsko »energijo partizanskega samorastništva«. V NOB si se vključil kot kulturnik in to si vselej ostal. Radoveden, odprt in svobodomiseln, brez plašnic, tako tipičnih za temno deželo na sončni strani Alp. Zato si šel po Svetlobo v daljne kraje. »Že v prvi lekciji, ki sem je bil deležen na Vzhodu, so me podučili, da slučajnosti ni. Da je slučajnost samo sinonim za nerazumevanje vsega, kar se zdi slučajno,« si povedal. In svoje življenje ter pojave sveta opazoval s te točke zavedanja. Z duhovitim in satirično kritičnim odnosom, kar odseva modrega duha. Z barvno radoživostjo – »Tipično, da Slovenci nimamo slik v rumeni in rdeči barvi« -- in ilustrativnostjo, ki je profeti zamolklih trpečih samopomilovalnih tonov ne priznavajo za umetnost. Saj zato pa nisi dobil velike Prešernove nagrade pa tudi v SAZU so cincali, ali te bi ali te ne bi … Si pa zato imel »številne odmevne razstave v tujini, na primer v Benetkah, Moskvi ali Parizu. Bil posebej ponosen, da je lahko povsem izjemoma razstavljal v van Goghovem muzeju v Amsterdamu, postal častni tuji član ruske akademije umetnosti, najbrž tudi zaradi svojega velikopoteznega kulturnega impulza, ki je povezoval Vzhod in Zahod«, je dejal dr. Milček Komelj v orisu tvoje velike osebnosti v četrtek na Žalah. In poudaril: «Jože Ciuha je bil človek velikih duhovnih širjav, izjemnega intelekta in pronicljivega duha.«
Saj zato, dragi Jože Najboljši, si pa tako ven štrlel! Kot tvoj prijatelj Kihot, s katerim si pogosto kramljal. Bili so to pogovori, ki se v neskončnost vlečejo. Pesnika dva, ki vaju je razvnemala poezija: Du-Fu, Rilke, Verlaine, Jesenin, Lorca/in nekaj slovenskih poetov. Kajpada oba izobražena, tvoj prijatelj Kihot in ti, ki si se na smrtni postelji stegnil v njegovo dolžino, suh in dolgih prstov, kot si ga/si se mnogokrat narisal. Oborožen z enciklopedičnim znanjem/ o psihoanalizi in globinski psihologiji,/ veliko ve o filozofiji, ezoteriki in mistiki,/ o kibernetiki, parapsihologiji, generativni gramatiki,/ o eksperimentalni estetiki, itd., itd.

»V mladosti sem odkrival svet okoli sebe, da sem v zrelih letih odkrival sebe v tem svetu in da naposled odkrivam sebe v sebi,« si dejal. Kaj vse si odkril, najbolje ve Smrt. Tvoje so besede: «Življenje je darilo, ki ga dobimo z rojstvom. Ki ga potem živimo: častimo ali preklinjamo. Pot, ki nam je dana, prehodimo. Vrednost ji izmeri smrt.« Vrednost te igre, o kateri ti je prijatelj Niko Grafenauer ob slovesu prebral: To igro zmerom vsak zase igra,/ brez prič./ In nekega dne se v njej izravna/ vse in nič.
Šele po tvojem odhodu, ko ne bodeš več v oči, bodo tudi Slovenci sčasoma začeli meriti tvojo vrednost. Jim bo pomagal drugi del Kronike sedmih pozab, spominov od začetka druge svetovne vojne do danes, jim bo pomagala zbirka pesmi, ki si jih pisal od gimnazijskih let, in bo ugledala luč sveta. Jim bo pomagala Galerija Jože Ciuha, ki jo je obljubil župan Zoran Janković. Jim bomo pomagali pričevalci tvojega fascinantnega življenja, hvaležni za Svetlobo, ki si jo v sliki in besedi in – hvala Milosti! – s stiskom rok prelival v nas. Potuj v miru, moj Najboljši!
Tvoja Manca Najboljša