torek, 17. marec 2015

France Bučar PRELOM, DO KATEREGA NI PRIŠLO

 

 

Predstavitev knjige na kratko povzemam s spletne strani MK zato, ker je France Bučar zame eden največjih na Slovenskem. Misli pokončno in deluje za javno dobro že vse svoje življenje. Prijatelji prihajajo v njegove cikle bivanja, prihajajo in odhajajo, ga izdajajo vedno znova. On pa sam, samorastnik, v svojo smer, ki ji je notranje zavezan, brez sovraštva, brez obžalovanja. SVETILNIK, ki se mu klanjam: FRANCE BUČAR.

 

Knjiga je poglobljen prikaz družbene stvarnosti, ki sta jo v Sloveniji v preteklih dvajsetih letih »tranzicije« ustvarile politična, gospodarska in znanstvena elita, ki so izkoristile zmedenosti in pasivnost vseh državljanov mlade države. Ti dogajanja spremljajo od daleč – kot da bi gledali film o propadu nekoga drugega in ne sebe, svojih sanj, svoje trenutne življenjske usode in svoje prihodnosti. Avtor tako v knjigi opravi refleksijo dogajanja oz. stanja v naši »prezgodaj rojeni« državi in nakazuje nujne korake z zahojene poti, če želimo obstati v sodobne globaliziranem svetu.

Bolezensko stanje, v katerem se je znašla družba brez temeljnih vrednot, onemogoča sleherni dogovor in povezovanje razpoložljivih sil. Še več. Sleherni uspeh, ki ga je na katerem koli področju dosegla stranka, ki ji ne pripadam, je zame enako kot poraz. Družba je zabredla v položaj ‚zero sum‘: vsak uspeh druge strani je v enaki meri moj poraz. Zato je nasprotovanje nasprotniku enako kot boj za zmago družbe, ki naj bi bila utelešenje mojih ciljev. Biti uspešen na račun družbene skupnosti je preprosto znak večje razumnosti.
V takih okoliščinah se predstavniki posameznih družbenih področij (sindikati, javni uslužbenci, podjetniki ...) sploh ne istovetijo z ukrepi, ki naj bi družbo rešili iz krize ali celo preprečili njen splošni propad, temveč se posvečajo izključno interesom svojega področja, čeprav na račun celotne družbe in čeprav jim mora biti popolnoma jasno, da z razpadom družbe propadejo tudi njihova interesna področja. Popolnoma isto velja tudi za politične stranke. Družba je že razpadla do tolikšne mere, da ne more več doseči nekega skupnega imenovalca svojih interesov.

F. B.

France Bučar (1923) je bil med drugo svetovno vojno najprej zaprt v ljubljanskih zaporih, nato v internaciji, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Doktoriral je 1956 na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je od 1965 predaval (1978 so ga zaradi političnega pritiska odpustili), leta 1990 pa je dobil naziv redni profesor. Preučeval je vprašanja javne uprave, pozneje tudi gospodarstva in upravljanja organizacij. Bil je med soavtorji 57. številke Nove revije ter ustanovitelji Demokratične opozicije Slovenije (Demos), prve koalicije demokratično izvoljenih strank, ki so nastale v letih 1989–1990. Imel je pomembno vlogo pri oblikovanju Temeljne listine in Ustave RS 1991, 1990–92 je bil predsednik prve večstrankarske Skupščine Republike Slovenije, do 1996 pa poslanec v Državnem zboru in do 2012 predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Za svoje delo je med drugim prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije in red za izredne zasluge Republike Slovenije.