sobota, 14. februar 2015

Življenje in smrt v krogu bivanja

Mlada sem ogorčeno spraševala, zakaj Slovenci slavimo kulturni praznik na dan Prešernove smrti. Zakaj ne slavimo rojstev, se veselimo prihoda velikih na svet? Slaviti dan smrti se mi je zdelo morbidno in zaplankano in ah in oh …
Ne vem, kdaj sem dojela: ni pomembno le, da se rodiš, najpomembnejše je, kaj iz svojega življenja narediš! Smrt je sklepno dejanje kroga bivanja, zato je najbolj pravičen njen meter. Mi merimo iz dneva v dan, iz leta v leto, smrt pa dokončno izmeri. Pokaže, kdo si (bil), kakšne sledi si pustil za seboj, v kaj si verjel, koga navdihnil, komu predal štafetno palico, ki jo slehernik dobi ob svojem rojstvu. Je na svetu zato, ker sem se rodila jaz, malce več dobrote, nekaj več ljubezni? Koliko ljudi me je shranilo v svoj srčni spomin? Kdo želi hoditi po poti, ki sem jo utirala jaz? Smrt bo imela odgovor. Pošten odgovor.

Ko so me minule dni novinarji spraševali, kaj menim o evtanaziji, ali sem za ali proti, sem odkrito povedala, da ne vem. Sem proti. Ampak v določenih okoliščinah pri človeku, ki razpada in presunljivo ihti od bolečin, prosi za smrt, nisem več proti. Bolečine je treba olajšati, četudi je posledica smrt. Mar res? Ne upam biti povsem prepričana, ne upam. Ker je smrt največji misterij, tako velika skrivnost, da pred njo skromno upognem glavo in priznam: Pojma nimam!
Kot sleherni odnos, je tudi odnos do smrti procesne narave. Brez življenja smrti ni, drži kot pribito. Ampak tudi brez smrti ni življenja! Polnega, zavedajočega se, radostnega in hvaležnega življenja! Pogoj zanj je zavedanje svoje in drugih minljivosti. Smo prav zato hvaležni, da smo (še) živi, da dihamo! Kar ni samoumevno. Ko je umrl pesnik, ki je izlival svetlobo na papir, kot vliva kdo vodo v kad ali jo zliva na presušeno njivo, ko je »blago odšel od nas« ( je pisalo v osmrtnici) Tomaž Šalamun, sem se zavedala. Več »mojih«, tistih, ki so me pomembno oblikovali, bili svetilniki, v katero smer naj hodim in v kaj naj rastem, je že onkraj, več jih je tam, kot jih je z menoj še tukaj. Težko je nositi/ toliko umrlih v vreči pred spanjem, se mi je na Tomažev smrtni dan zapisala pesem. Temna na prvi pogled, svetla za tistega, ki razume: Teža je z leti večja,/ lahkotnost vreče presenetljiva.

Kajti ko se zavedamo svoje smrtnosti zares, življenje ni več težko. Bivanje postane prosojno in lahkotno. Vemo, kaj je v življenju pomembno in kaj ni, za kaj si velja prizadevati, kaj so resnične vrednote in kaj površinski blišč. Prav smrt nas uči: človekovo je zares samo tisto, za kar je hvaležen. To ostane.
»Prav malo stvari potrebuješ, da hodiš v pravo smer, da ne zmrzneš, ugasneš, obnemoreš in pozabiš svojega jezika«, poje Alenka Rebula v knjigi Sto obrazov notranje moči. Tako malo jih je, da gredo v majhen nahrbtnik. »Vzemi na pot svoj mali nahrbtnik, tvoja duša ne preživi brez njega. V njem so na varnem vse tvoje dragocenosti. Ne smejo se izgubiti, kajti nič jih ne more nadomestiti. Nosi vedno s seboj svoj mali nahrbtnik in glej, da ga nikoli ne prodaš.« In sklene z velikimi črkami: «V NAJVEČJI NEVARNOSTI TE LAHKO REŠI LE TISTO, KAR JE V NJEM.«
Ta mali nahrbtnik nesemo s seboj tudi v smrt. Ko zavesa bivanja zapira veke, z notranjimi očmi jasno vidimo svoj nahrbtnik in vse, kar je v njem. Zdaj imamo dovolj časa, da si ogledujemo vsako stvar počasi in z ljubečo naklonjenostjo. Nikamor se nam ne mudi. Lahko se potopimo v mali nahrbtnik in ne gremo več ven. Ostajamo s tem, kar smo vanj shranili; hvaležni za vse, kar je bilo vredno globoke pozornosti. Ljubezni. Taki smrti se reče dobra smrt.
Tako mislim danes. Mladenka, ki sem želela biti manekenka in filmska igralka – kar sem postala, saj se vse resnične želje rodijo že uresničene v nas, pravi Alenka – sem gledala odre in bleščice in slavne ljudi … Da obstaja smrt, kaj šele, da bom umrla tudi sama, mi na misel ni prišlo. A sem hitro pogruntala, da sem gledala v iluzije, da so mamile utvare in ne pristno življenje. Kot intuitivna riba sem zaslutila, da če hočem zares intenzivno, bogato živeti, velja misliti smrt. Koncept smrti, kakršen prevladuje v sodobni zahodni družbi, se ni zdel zanimiv za dušico občutljivo. Sem se potopila, kolikor sem se kot mlado dekle zmoglo, v indijske religije in spisala maturitetno nalogo z za čas pred pol stoletja nenavadnim naslovom: Razvoj religije v Indiji. Potem sem zaplavala v filmske vode in smrt je šla z menoj. Igrala sem glavno vlogo v filmu Breza, v katerem sem lep čas ležala »mrtva« na parah. Potem so me z žeblji zabili v krsto in me vozili v njej ure dolgo od hiše do pokopališča. Ne vem, o čem sem premišljala, a morda je s tistim časom v krsti povezan naslov moje prve seminarske naloge na fakulteti: Pojem smrti v džainizmu, budizmu in hinduizmu … Igrala sem v nadaljevanki Marija, v kateri štiri ženske zbežimo iz koncentracijskega taborišča. Uboga moja hči, ki je videla mamo, kako jo sadistični nemški vojak buta z glavo v zid, dokler je ne ubije …
Človek, ki misli smrt, zagotovo živi drugače kot oni, ki jo odriva proč in tlači strah pred njo v nezavedno. Kar ne pomeni, da mene ni strah! Ampak ko strah vidiš, ko ga izraziš, ko se o njem pogovarjaš, takrat te strah ne stiska za goltanec s tako močjo kot one, ki ga nočejo zaznati, kaj šele prepoznati.
Največ me je smrt naučila, ko sem leta 1990 spremljala ljubega duhovnega prijatelja z rakom na pljučih od diagnoze do zadnjega dne. O tem sem spregovorila na TEDX lansko leto in ne bom ponavljala, saj si je mogoče govor ogledati na internetu. Se mi zdi, da je govor ena sama hvalnica življenju, od začetka do konca zaznamovan s hvaležnostjo. Predvsem s hvaležnostjo za vse, kar me je naučila moja največja učiteljica smrt.
In potem so prišla leta spremljanja umirajočih, najprej štiri leta na domu in tri leta v Hiši hospica. Kot prostovoljka hospica sem končno zares doktorirala, haha … Doktorirala iz življenja in človeškega bivanja.
Zato sem zmogla, kar si nisem bila nikoli mislila, da bom. Si dopisovala o umiranju in smrti. O veliki, dokončni smrti, in mnogih manjših, ki jih doživljamo skozi vse življenje. Darovi minevanja ima naslov knjiga, ki bo aprila ugledala luč sveta.
»Stari«, antični grški modri filozofi bi rekli, da se resničnemu življenju ustrezno pripravljam na smrt. Pa sem nanjo pripravljena? Nisem, ne! A se mi zdi dovolj, če se smrti zavedamo in jo sprejmemo v krog bivanja tako kot življenje. Če počnemo to s hvaležnostjo, ustvarjamo najlepše darilo. Čudovit dar sebi in drugim. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« piše v knjigi vseh knjig.