četrtek, 12. februar 2015

KRUH NAŠ VSAKDANJI

Ni le najlepša slovenska knjiga leta 2014, kot so jo proglasili v hudi konkurenci na lanskem knjižnem sejmu, je tudi najbolj topla in najbolj diši. Diši po domu, po darežljivih rokah, diši po ognjišču, ki tli na dnu srca. KLEMEN KOŠIR je s svojo predano ekipo ponovno ustvaril mojstrovino. Po uspešnici Namazi za mizo (2012) in večkrat nagrajeni knjigi o pripravi jadranskih rib FAO 37.21 – divji Jadran (2013), ki ga je pripeljala celo na prestižni sejem najlepših knjig na Kitajsko, je zdaj tu njegova lepa, lepa, po kruhu dišeča presežnost Kruh moj vsakdanji. Čudovite fotografije portretov kruha in rok, ki ga mesijo, pečejo in rečejo, je ustvaril Primož Bregar, podpis vrhunskega oblikovanja je Jan Jagodič, Kabinet 01. Knjigo je vredno imeti na mizi namesto vaze z rožami, ob hlebcu okusnega domačega kruha po Klemnovem receptu. Morda zraven še glineno posodico domačih orehov in vrč sveže vode. Novo tihožitje, ki daje domu toplino in vedrino, zavetje in tišino. Mir: Hej, tu si ti zares doma! Knjiga je tudi čudovito darilo prijateljstva in ljubezni, saj je zaveza srca.

Uvod v knjigo je pesem o kruhu. Samo tisti, ki ga ima res rad, ki ga peče sam z ljubeznijo, lahko napiše kaj takega, kot je napisal Klemen Košir:KLEMEN KOŠIR - Kruh moj vsakdanji “KRUH je hrana, navada, rutina, simbol blagostanja in bolečina. Kos kruha je gesta, ko se razdaja, kdor stiska ga k sebi, bližino razdvaja. Kruh je kultura, bonton in omika, komur ga umanjka, spoštljivo ga vika. Kdaj ga je premalo, še raje preveč, nekomu je blizu, spet temu ni všeč. Jemo ga za praznik, jemo ga vsak dan, je ga kdor zdrav je ali bolan. Črn je gost, pogosto težak, beli dehteč, ves puhast, sladak. Kruh je obred, totem in znak, kruh je pravica, a ne okuša je vsak. Visoko čaščen je, postavljen na oltar, pogosto spregledan in vržen tja stran. V njem skrite so solze, garanje in kri, tleč spomin na težke dni. Kruh je upor, delitev, oblast, topel kot želja je, nuja in strast. Kruh je zapoved, življenjska obveza, prikladna parola, zahrbtna pretveza. Kruh je tradicija, družbena slika, zgodovina v malem, razredna razlika. Ko se nam duša za hipec umiri, z njim hranimo ribe, labode, gosi.”

DEČEK IN HIŠA, slikanica Maje Kastelic

Ob lepoto knjige Kruh moj vsakdanji sem naslonila še eno presežno delo. Otroško slikanico Maje Kastelic Deček in hiša, ki se po barvah in atmosferi doma sklada s Klemnovo o kruhu. Maja Kastelic je narisala zgodbo, ki nima besed. Ker jih ne potrebuje. Saj si jih bralka in bralec, velika ali mala, lahko šepetata po svoje, kar slikanica govori njima, kar milo lepe podobe prebujajo v njuni dušici. Klemnova knjiga se konča s stavkom: “Prazne, puste so besede, sveži kruh tako sladak”. In sladke so očarljive Majine risbe. Ko sem izvedela, da je bila med tri tisočimi izbrana za razstavo na svetovnem sejmu mladinske literature v Bologni, nisem bila presenečena. Tudi vi ne boste, ko boste kupili slikanico Deček in hiša sebi in svojim najdražjim v veselje. Kajti vredna je, res je lepa in dobra. Kot kruh.

Želim, da bi za Valentinovo podarjali ti dve knjigi. Resnična ljubezen govori njun jezik, ki ga srce takoj prepozna.