sobota, 14. februar 2015

BUKLA: Pečat stvarjenja in Mož z imenom Ove

PEČAT STVARJENJA

Pečat stvarjenja
Elizabeth Gilbert, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica
Mladinska knjiga, 2014, 550 str., m.v., 16, 99€
Mož z imenom Ove
Frederick Backman, prevedel Uroš Kalčič
Mladinska knjiga, 2014, 398 str., t.v., 32,96€
Med prazniki spraznim dušno posodo vsakdanjih dogodkov, zato je dovolj prostora za branje debelih bukev. Dve sta me očarali minule praznične dni in pustila pečat v mojem umu in srcu. Močan pečat.
Delo zaradi knjige Jej, moli, ljubi drage mi Elizabeth Gilbert Pečat stvarjenja me je osupnilo. Veličastna knjiga!
Pisateljica je obdelala ogromno zgodovinskega in znanstvenega gradiva ter naslikala imeniten portret botaničarke Alme Whittaker, varuhinje mahov in pogumne raziskovalke iz devetnajstega stoletja. Slikala ga je vehementno, z znanjem in lastno strastjo po odkrivanju. Naslikala je izjemno inteligentno žensko z briljantnim spominom – Alma ni (več) potrebovala knjižnice, sama je bila knjižnica! -- z navidezno akademsko distanco. Njen jezik ni čustven, temveč stvaren, v duhu časa in ljudi, ki jih opisuje, a je igriv, celo kakšno pujevsko zapiše duhovita avtorica. V portret je vnesla toliko razsežnosti, da je iz slike nastala fascinantna skulptura. Še vonjamo in tipamo lahko z Almo in smo hvaležni za vsak njen dan, ki dokazuje moč življenja, voljo do preživetja in najdenja resnice. Predvsem pa do spoznanja, ZAKAJ. Zakaj je nekaj, kot je, zakaj se je kaj zgodilo, zakaj … Alma je poleg Darwina in Alfreda Russla Wallaceja ena od treh, ki so sočasno odkrili nastajanje vrst in postavili evolucijsko teorijo. Ker Alma ni hotela objaviti razprave, ni bila deležna svetovne slave, a je bila na koncu življenja spoznana, kar ji je povsem zadostovalo. Kot ji je zadostovalo, da je, čeprav enkrat samkrat, uresničila svojo najglobljo žejo: v smaragdni votlini mahu sesala moški ud in s tem potolažila desetletja trajajoče fantaziranje svoje strastne finke.
Pečat stvarjenja, ki ga Stvarnik vtiskuje v naravo (kot je napisal Jakob Böhm v 16. stoletju), mojstrsko ujame trenutek, ko se znanstvenici v glavi zasveti in v delčku sekunde prepozna, kar je iskala desetletja. Spretno vnaša v evolucijsko teorijo razmislek o samožrtvovanju, altruizmu in sočutju, ki zanikajo, da človek počne vse zaradi koristi biološke reprodukcije. Wallace: »Mislim, da evolucija pojasni skoraj vse o nas, in prav gotovo verjamem, da pojasni vse o preostalem naravnem svetu. Ne verjamem pa, da je zadostno pojasnilo za nastanek naše edinstvene človeške zavesti. Za tako izostreno razumsko in čustveno občutljivost ni nikakršne evolucijske potrebe. Za um, kakršnega imamo, ni nobene praktične potrebe.« Ali pač? Kot je globoko veroval njen pokojni eterični mož in misli tudi Wallace: »Um in dušo imamo, ker v vesolju obstaja vsevišnja inteligenca, ki si želi občenja z nami. Ta vsevišnja inteligenca želi biti spoznana. Vse nas nagovarja. Priteguje nas v svojo skrivnost in nam je naklonila ta naš izredni um, da bi poskusili seči po jej. Hoče, da jo najdemo.« Morda je za začetek dovolj, če preberemo Pečat stvarjenja, morda …
Mož z imenom Ove mladega švedskega blogerja Fredrika Backmana, ki je s tem romanom zaslovel – upravičeno! – čez noč, mi je povsem odprl srce. Pripoved o možu, ki je rad molčal, in njegovi ljubljeni ženi, ki je rada govorila. O njem, ki je bil črno – bel, in o njej, ki je bila barva, mi je silil solze v oči in povečeval utrip. Vse dotlej, dokler srce ni bilo dovolj odprto, da sem zaslišala glas in začela pisati – pesmi. Kaj takega se mi še v življenju ni zgodilo. Zato se Backmanu hvaležno klanjam in sem Oveja shranila vase za dobre in slabe čase. Priporočam tudi vam. Iz dna srca!