nedelja, 18. januar 2015

Mnogo poti do samoozdravljenja

V davnih časih so bili zdravniki na Kitajskem posebni in medicinski sistem tak, kot bo ponovno nekoč, če bo človeška vrsta do takrat zmogla preživeti. Kaj je bilo tako posebnega s pogledom današnjih oči v tistih davnih časih na Kitajskem? To, da so zdravniki skrbeli za zdravje in ne za bolezen! Vsak zdravnik je oskrboval določeno število ljudi in za te je bil odgovoren, da bodo čim dlje zdravi. K njemu so hodili po nasvete za krepitev zdravja in zdravi so plačevali prispevek za zdravnikovo preživljanje. Če in ko je človek zbolel, ni več plačeval. Če je umrl, je na zdravnikovi hiši zasvetil lampijon, da se je vedelo, pri tem zdravniku je nekdo umrl.

Razprave o (ne)učinkovitosti uradne medicine, o odpiranju centrov za integrativno medicino, o dekriminalizaciji homeopatije, o (ne)uspešnosti alternativnih metod pri zdravljenju obolelih me sicer veselijo, a se mi zdi vse našteto še vedno premalo za to, da bi bili ljudje bolj zdravi. Manjka namreč pomembna skrb za preventivo! Ko bo šolsko medicino in zdravilce vseh vrst zanimal zdrav človek bolj kot bolezen, ki jo pomagajo zdraviti, se bo povrnilo ravnotežje v ljudi, ki je bilo spoštovano nekoč v daljnih kitajskih cesarstvih.
Ugleden akademik, profesor medicine, mi je rekel: «Učinkovitejših zdravil proti raku ne bodo odkrili, dokler bodo obstoječa zdravila za njegovo zdravljenje prinašala enormne dobičke.« Misel velja vzeti kot metaforo in kot dejstvo. Kajti res je, da ima farmacevtska industrija neverjetno moč, nekateri menijo, da večjo od vojaške. Ker premnogi brez vsak dan številnejših zdravil in vse številčnejših diagnoz in zmanjševanja mejnih vrednosti za »nevarnost« kakšne bolezni kot da ne morejo obstajati. Tako mislijo. Tako so prepričani. V to verjamejo. Zakaj so se zdravniki moje generacije učili, da je holesterol morda nevaren pri približni številki 7, 5, danes pa priporočajo, celo vsiljujejo zdravila že pri številki 5, 5? Za nekaj, kar se bi morda lahko razvilo, če ne bi zdravil redno in doživljenjsko uživali … O stranskih učinkih človeka ne poučijo.
Ne vem, če je to res, a sem brala, da je v Združenih državah Amerike tretji oziroma drugi (za srčno-žilnimi boleznimi) vzrok smrti stransko učinkovanje (pre)mnogih zdravil. Dr. Samo Kreft, priznan znanstvenik za preučevanje učinkovanja zdravil, pravi, da lahko znanstveno potrdijo součinkovanje morda štirih zdravil, recimo največ pet, je pa vse več bolnikov, ki jih vsak dan jemljejo po deset in več. Kako ta »zdravilna« kombinacija učinkuje na človeka, se znanstveno ne da ugotoviti.
Spoštujem mnoge zdravnice in zdravnike uradne medicine in sem hvaležna, da vsak dan več vedo in se zavzeto prizadevajo zdraviti paciente. V zdravniških vrstah pa so tudi nesočutni ljudje brez empatije, ki jih bolj zanimata kariera in denar kot zdravje ljudi. A pravilo Gaussove krivulje pač velja tudi za zdravništvo; večina je dobrih, manjšina na eni strani nadpovprečno odličnih, na drugi strani podpovprečno slabih. Ne glede na politični sistem, na zdravstveni sistem in na hierarhijo v poklicu. Tako je tudi pri duhovnikih, pa med učitelji na vseh stopnjah šolanja … in med branjevkami na trgu. Vredno se je zavzemati za to, da podpiramo dobre in nadpovprečno odlične, ne pa podpovprečno slabih. Tudi v množičnih medijih ali celo najbolj v njih!
Ne maram govorjenja zoper medicino, pritoževanja in kritizerstva. Ne maram takih naslovov knjig, kakršen je tale: Z umom nad medicino. Z ničemer ni treba iti nad medicino, z ničemer zavračati te pomembne in življenjsko koristne stroke. Ampak knjigo s prav tem naslovom sem kljub temu prebrala. Ker me je pritegnil podnaslov: Znanstveni dokaz, da se lahko sami pozdravimo. In ker me je pritegnila avtorica: dr. Lissa Rankin, hči znamenitega zdravnika dr. Rankina. Šla sem na njeno spletno stran http://LissaRankin.com; oj, kako je živa in radostno slaveča življenje.
Od nekdaj so zdravniki povezani s humanistiko, z glasbo, slikarstvom, literaturo. Tudi Slovenci imamo nekaj imenitnih pisateljev, ki so (bili) zdravniki po poklicu, in številne odlične glasbenike. Široko humanistično znanje in občutljivost za umetniško izražanje odpirata um in srce, da je zdravnik notranje bogat, človeško občutljiv in strokovno učljiv, torej po definiciji revnih Afričanov dober zdravnik. Tak je namreč »dober človek, ki zna medicino«. Tudi Lissa Rankin rada slika, smuča, se ukvarja z jogo ter se sprehaja po obali oceana, kar vse ji omogoča, da je, kar je: »Zdravnica, inštruktorica vizionarjev in zdravilcev, avtorica, govornica, umetnica, ustvarjalka spletnega dnevnika in ustanoviteljica spletnih strani za dobro počutje OwningPing.com«, kot piše na zavihku knjige z meni neljubim naslovom.
»Znanstvene dokaze, da se lahko sami pozdravimo«, sem prebrala na dušek. Kajti kdo bi pa nas lahko pozdravil, če ne mi samih sebe? Kdo drug pa je naše telo, če nisem to jaz, si to ti, kdo drug je naša duša, če nisem to jaz, če nisi to ti? Nihče ne more ozdraveti mene, če ne ozdravim sama. Že res, da bi ljudje umrli, če jim ne bi spretni kirurgi pravočasno operirali razlitega slepiča. Ampak telo se po operaciji pozdravi samo. Ali pa se ne. Dobi sepso, na primer, in umre.
Dober imunski sistem je edini resnični zdravilec. Ta odpove, kadar je človek v stresu. In kadar zlorablja svojo dušo in telo: premalo spi in počiva, se skoraj ne giblje, je industrijsko predelano hrano, ne posluša stisk svojega srca in utiša govorico duše, ki bi mu rada sporočila, kako naj poskrbi zase.
Do dobrega imunskega sistema ne vodi ena sama pot. Ker je človek edinstveno celovito bitje in je pomembno zdravo živeti fizično, duševno in duhovno, biti v ravnotežju sam v sebi in s svojo okolico. Porušeno ravnotežje je danes predvsem zaradi stresnega življenja. Desetine je uradno medicinskih, komplementarnih, alternativnih in naravnih poti, ki nam pomagajo vzpostavljati ravnotežje in dober imunski sistem. Desetine jih je, in vse so enako vredne, če človeku pomagajo, da se pozdravi.
Prav vse poti imajo isti začetek. Pogovor. Lissa Rankin se je zato začela zanimati za osebna življenja bolnic in jih spraševati, kar jih zdravniki navadno ne: Ali vam karkoli preprečuje, da ne morete biti to, kar ste? Kaj imate pri sebi radi in kaj občudujete? Kaj pogrešate v svojem življenju? Ali ste v ljubezenski zvezi? Če ste, ali ste srečni? Ste zadovoljni s svojim delom? Imate občutek, da izpolnjujete svoj življenjski smisel? Ali se ustvarjalno izražate? Ali ste spolno zadovoljeni? Je denar stresni dejavnik v vašem življenju? Ipd. Na koncu jim je zastavila še dve ključni vprašanji: »Kaj je po vašem mnenju glavni vir vaše bolezni? Kaj bi vaše telo potrebovalo, da bi se pozdravilo?«
Rankinova je osupnila zaradi neverjetnih posledic tovrstnih vprašanj in posledičnih ukrepanj: »Včasih je izginila cela vrsta bolezni, in do tega je prišlo zelo hitro. Bolnice so se pozdravile po dolgih letih brezuspešnega medicinskega zdravljenja.«
Ker so uslišale svojo dušo in uresničile srčne želje. Samoozdravljenje je odrešitev in ne medicinske in zdravilske poti, ki k temu pripomorejo. Čeprav brez njih pogosto ne gre, se pozdravimo lahko le sami.
PS: Ko sem tekst že odposlala, sem dobila knjigo Zdravje je v nas s podnaslovom Kako sem s pomočjo starodavnih modrosti in najnovejših znanstvenih dognanj premagal največjo krizo v svojem življenju. Avtorja sta Slovenca, Boris Vene in Nikola Grubiša, ki pišeta o procesih samozdravljenja podobno kot dr. Lissa Rankin, hura!