torek, 20. januar 2015

Evtanazija DA ali NE? Ne vem!

Prepričan sem, da je filozofija zmožna poučevati pripravljenost na smrt; brez nje je kakršna koli predstava o zadovoljstvu, kaj šele o sreči, povsem iluzorna,« zapiše Simon Critchley v študiji Knjiga mrtvih filozofov (koncem lanskega leta je izšla v imenitnem slovenskem prevodu in izdaji Janeza Pence). Nasnul je anekdote in razmišljanja o umiranju in smrti kakih 190 filozofov od antike do današnjih dni predvsem zato, da pokaže smisel in možnosti obstoja sreče. Ne le, da se strinjam z njim in tako vrsto filozofije, od svoje prve seminarske naloge na fakulteti z naslovom Pojem smrti v budizmu, džainizmu in hinduizmu sledim, kako misliti življenje z zavedanjem smrti. Po večletnem spremljanju umirajočih to starodavno modrost tudi živim. Ker sem bila ob mnogih umirajočih, sem se o življenju veliko naučila. Hvaležna sem za vsak nov vdih, vsako jutro se zahvalim, da sem živa, in vsak večer ponovno. Moja radost bivanja je potemtakem pogojevana tudi z gledanjem smrti v oči.

Kako kot učenka smrti premišljujem o evtanaziji močno trpečih? Tako, da se potopim v spomin ob odhajanju konkretnih ljudi. Kajti smrt je najbolj individualna izkušnja; o njej govoriti na splošno in s pomočjo pravil in regulacij je meni težko. Zato naj vam povem dve zgodbi, ki sta me presunili.

Znanec s hudo boleznijo se je odločil, da ne bo v breme svoji zaposleni družini in je uredil v Dignitasu v Švici vso dokumentacijo za evtanazirani odhod. Bolezen mu je preprečila, da bi odpotoval. In takrat se je začelo njegovo najpomembnejše potovanje: pot globoko vase, k svojim strahovom, bolečim spominom, družinski zaznamovanosti … Smela sem biti v njegovi bližini in gledati veličastje sprejemanja samega sebe v resničnosti. Odnosi v družini so se začeli spreminjati. Besede opravičila so bile pravočasno izrečene. Hvaležnost za vsako uro življenja neizmerna. Nekaj dni pred smrtjo mi je zagotovil: »Ta dva meseca sta bila zame najpomembnejša v življenju. Ne morem povedati, kako sem hvaležen, da nisem šel v Švico in da me niso evtanazirali. Odšel bi nemiren in obremenil bi ljube ljudi. Tako pa sem dosegel notranji mir in moji dragi so spravljeni z menoj in mojo smrtjo.« Ker sem ga nežno spodbujala k odpiranju srca in duše, sem dobila največje možno darilo: njegov poslednji izdih.

Druga zgodba. Spremljala sem osebo s tako napredovano smrtno boleznijo, da je tudi mene bolelo njeno jadikovanje, jok in hlipanje, ki je prihajalo iz odprtih gnojnih ran in telesa, ki so ga bile le še kosti in koža: «Rada bi umrla. Ne morem več, ne morem. Boli, boli! Pomagajte mi umreti, prosim.« Prosila sem za zvišanje protibolečinskega odmerka. Ji vlivala upanje, da je ne bo več bolelo, ko bo dobila močnejšo dozo. Priznam, priznam: molila sem, da bi nehala trpeti, saj so bile bolečine neznosne in je telo razpadalo pred mojimi očmi. Ko sem jo obiskala zadnjič, sem vedela, da je njen utrip srca štet v urah. Tudi to pot sem dobila darilo, ki me je tako ganilo, da imam cmok v grlu, ko vam tole pripovedujem. Njeni sorodniki so me poklicali, ko je oseba umrla, in mi zagotovili: »Manca, nikogar ne bomo poklicali, dokler ne pridete.« In smo se skupaj poslovili od nje, jo skupaj dali v krsto, skupaj zmolili Oče naš, ko so jo odnesli v mrtvaško vozilo …

Kak površen bralec bo rekel, kaj nam govori te reči o smrti. Res, zakaj govorim? Zakaj sem na TEDX predavala o Smrti kot moji največji učiteljici? Zakaj sem z dopisovalkami in dopisovalci lani napisala presunljivo knjigo o umiranju in smrti z naslovom Darovi minevanja (izšla bo aprila)? Zakaj hodim po knjižnicah in šolah in se pogovarjam o smrti? Ker nas je smrti smrtni strah! Ker je to temeljni strah, na katerem potem rastejo vsi drugi. Ker človek ne more biti svoboden v duši, če ne sprejme svojega minevanja in če se noče zavedati, da bo umrl. Ker je smrt velika bolečina, a tudi božansko darilo: darilo tistemu, ki umira, in onim, ki so takrat ob njem. Odrivanje smrti v osamo bolnišnic med tuje ljudi in jeklene aparate kaže na propad civilizacije!

Kaj pomeni v tem kontekstu pravica do svobodne smrti? Predvsem strah pred bolečinami in trpljenjem, še bolj pa strah pred osamljenostjo in samoto brez domačih ljudi. Prepričana sem, da ob ustrezni paliativni oskrbi, nežnosti dragih ljudi in sočutju tistih, ki so ob težko bolnih, človek lahko dobro umre. In ta možnost me zanima tudi za lastni konec. Vem pa, da pojma nimam, kako mi bo šlo takrat, ko bom pred tem. Pojma nimam! Zato me vehementne razprave o evtanaziji begajo.

Tisti, ki najbolj odločno govorijo, da so ZA oziroma PROTI evtanaziji, namreč govorijo, kot da bi vedeli! O, kakšen napuh! Smrt je največja skrivnost, smrt je brezgrajna skrivnost! Ni pa skrivnost odlična paliativna blažilna oskrba, zato predlagam, da energijo usmerimo v to smer in nehamo deliti ljudi še po kriteriju ali so za evtanazijo ali proti.