sobota, 27. december 2014

UMRL JE TOMAŽ ŠALAMUN (1941 – 2014)

… bi mi duša ušla iz telesa, kot mi/ enkrat bo. / S smrtjo je treba biti prijazen. / … Domovanje je, od koder smo./ Živi smo samo za hip ...
clip_image001
Danes je umrl pesnik, ki je spremenil svet. TOMAŽ ŠALAMUN.
Spremenil je tudi mojega. Dijakinja v šentviški  gimnaziji sem k filozofiji prinesla po tiskarni dišečo knjigo, svežo, drugačno, oj, kako zelo drugačno - Tomaž Šalamun, POKER. Sem prosila profesorja, naj prebere kakšno pesem iz te posebne pesniške zbirke, kajti Tomaž Šalamun je ime, ki si ga moramo za zmeraj zapomniti. Profesor filozofije je odprl knjigo in hodeč po razredu gor in dol z ironijo in  prezirljivim nasmehom na ustnicah bral pesem Maline so. Sošolke in sošolci so se glasno smejali. Nikoli ne bom pozabila svojega ogorčenja, nikoli. Začela sem cepetati z nogami in z jokavim glasom sem zasikala nekaj takega: “Boste že videli! Tomaž Šalamun bo postal eden  najbolj znanih pesnikov ne le v Sloveniji, ampak na svetu!!!”
Zdaj vsi vemo, da je bilo res tako.

S Tomažem sva imela kdaj pa kdaj posebno povezavo. Telepatsko zvezo. Da sva se srečala, ko sem mislila nanj in je njemu nekaj v zvezi z menoj šinilo skozi možgane. Meni se je zazdelo,da ga bom srečala pred pošto. On je vedel, da me bo srečal pred pošto. In sva se srečala. Pred pošto. Davno. Ali pa včeraj. In se bova spet jutri. Živimo v krogih in naš čas ni linearna puščica. Zato je, kar je že bilo in kar bo na neki krožnici, ki je skupen krog z določenimi kraji, časi in ljudmi.
Zdaj bom vstala in šla h knjižni polici in potegnila eno Tomaževo knjigo in kjer se mi bo odprla, bom prebrala in pesem pretipkala. Že grem…
Sem že nazaj. V knjižnici v moji delovni sobi – eno imam še v dnevni sobi in del knjižnice ob hčerinih knjigah v spalnici -- imam na policah za poezijo po dve vrsti. A nisem hotela iskati, kje je Šalamun. Sem pač prijela tisti dve, ki sta v prvi vrsti z njegovim imenom. Kajpada Poker, z mojim nerodnim podpisom Košir M., 1966. Ko tole vidim, sem zgrožena. Ubogi moji študenti novinarstva, ki so se podpisali najprej s priimkom in napisali ime za njim. Mar imamo Cankar Ivana in Prešerna Franceta, sem grmela. Očitno sem v gimnaziji pisala tako kot oni, haha, to vidim zdajle. Odpustite mi, v gimnaziji še nisem  vedela in takrat tudi nisem tako rada pisala kot leta kasneje …
Torej, v Pokru  se mi odpre stran 11. na kateri med drugim piše:
….
Nikogar ne pustim na svojo gmajno.
Tudi ti nisi
nikoli hodila po moji travi,
da ne boš mislila.

Hahaha, hvala, Tomaž, sem si že ravno nekaj domišljala, ko sem se tako živo spomnila prizora izpred pošte …
Ob Pokru  zbirka Druidi (1973). Odpre se na strani 82. Dolga pesem. Naj jo prepišem:
Če zgorim, prosim, da ustanovite
slovenski fond za vzgojo mojih otrok. Prosim, da jim plačate
najboljše šole.
Ne mučite slabih rokopisov,
kar sem dal ven, sem dal ven.
So vedno bolj gosta znamenja,
da bo bela svetloba raztrgala tri ljudi. Vznikajo v krogu,
stopnjujejo se,
vsako uro so bolj kristalno
jasna.
Sirote! Drvenje!
Moji otroci ste božji otroci!
Srečen sem, da se bo vse to
zgodilo na naši zemlji.
Da bomo na svojo zemlji snežili kot
sončni prah. Tujce, ki so se
v mene zaganjali po med,
sem pobil. A ne bom se  več mogel dolgo
boriti z rožo, ki mi rase
v srcu.To je, kar je doseženo.
In tako mi je dan red.
Tako je v vesolju red.
Tako mi je dana natančna razporeditev
med soncem in luno.
Hej, Tomaž, zdaj potuješ v skladu z vesoljnim redom na svojo natančno razporeditev med soncem in luno. Jaz pa ti maham, maham …Rahel, nežen in nedolžno bel sneg pada z neba, kot bi ga bil ti naročil na svoj dan slovesa od zemeljskih tal … Si vedel, da greš v Svetlobo, saj si vedel, da si bel in čist.