torek, 23. december 2014

Sanje – najbolj resničen svet?

LIPICANEC in M.K. -- dr. Andrej Šikovec, post, julij 2014 »Bila je noč v nekem neznanem kraju in sem se le s težavo prebijal proti močnemu viharnemu vetru. Vrhu tega je bila gosta megla. Z obema rokama sem držal in varoval majhno svetilko, ker je grozilo, da bo vsak trenutek ugasnila. Toda vse je bilo odvisno od tega, da mi ta svetilka ne bi ugasnila. Nenadoma sem imel občutek, da mi nekaj sledi. Pogledal sem nazaj in zagledal velikansko temno figuro, ki mi je sledila. V istem trenutku pa sem se navzlic svojemu strahu zavedal, da moram, ne glede na vse nevarnosti, plamen svoje male svetilke obvarovati skozi noč in vihar.«
O varovanju plamena skozi noč in vihar je sanjal mladi Carl Gustav Jung, velik med največjimi poznavalci človekove duše, ko se je odločal o svojem študiju. Sanje so mu razkrile njegovo življenjsko poslanstvo in ga zadolžile v to, kar je postal: psihoanalitik, ki je celil duše tudi s pomočjo analize sanj. Včasih celo predvsem z analizo sanj. Zapisane sanje je znal prebrati: svetilka je bila njegova zavest, »edina luč, ki jo imam«. Lastno spoznanje je »edini in največji zaklad, ki ga imam.« Razsvetljenje!

»Moj pogled se je takrat obrnil za nadaljnjih devetdeset stopinj,« piše Jung v avtobiografiji z naslovom Spomini, sanje, misli. In nadaljuje: »Tu je moralo za kulisami delovati nekaj drugega, nekaj inteligentnega, vsekakor inteligentnejšega od mene; zakaj genialna misel, da je notranji svet svetlobe v luči zavesti velikanska senca, mi ne bi nikoli prišla na pamet.« In ni edini znanstveni velikan, ki se mu je v sanjah razkrila njegova življenjska naloga. Se v podobe oblekel problem, ki ga bo vse življenje obravnaval, in se nakazala rešitev, ki je bila svojstvena, povsem izvirna. Odkritje!
Odkar se zavedam, rada hodim spat. Zato, ker me zanima, kaj bom sanjala. Imela sem nekaj presunljivih sanj, še danes jih pomnim do podrobnosti, sanj, ki so mi dobesedno narisale moj naslednji življenjski ciklus. Imela sem tudi moraste sanje, oj, bile so te sanje pred leti del moje dušne sence kar nekaj časa. Dokler se jih nisem naveličala, saj so me marsikatero noč zbudile s povečanim utripom srca in z grozo, me naredile za prepoteno, preplašeno bitje tisto noč. Naučila sem se lucidno sanjati. Trenirala sem vstop zavesti v sanje. Izmojstrila sem se do te mere, da sem lahko vstopila v sanje, jih komentirala in pri njih dejavno sodelovala. Tako je bilo tudi tisto hudo noč, ko me je ponovno tlačila mora. Da nekdo – velikanska temna figura, bi rekel Jung -- teče za menoj, vem, ubil me bo, ubil, tekla sem, tekla, dokler nisem pred seboj zagledala globokega prepada. In se preplašena, z razbijajočim srcem v celem telesu, zbudila. A ne to noč. To noč sem se pred prepadom ustavila, se mirno obrnila, pogledala »figuri« v obraz in vprašala: »Kaj hočeš od mene, kaj?« Preganjalec je nemudoma izginil in teh morastih sanj nisem več sanjala nikoli.
Pred leti je bila z nami na počitnicah prijateljičina hči, ki je hodila nenavadno zgodaj spat za počitniške poletne dni. Pa sem jo vprašala, zakaj nas zapušča in odhaja tako zgodaj v posteljo. Je rekla, da zato, ker hoče sanjati. Da si ona namreč sanje vsak večer naroči. »In kaj si boš naročila nocoj v sanje?« sem bila radovedna. Rekla je: »Danes bom v sanjah šla na tekmo svojega moža, svetovno znanega tenisača Agasija, prvič po tretjem porodu. Zdaj imam z njim že tri otroke in nocoj ga bom presenetila, ker bom prišla nenapovedana na finalni dvoboj. Joj, kako se veselim, ko me bo presenečen zagledal, to bodo čudovite sanje.« In je odhitela spat. Stari ljudje bi rekli: »Što se babi htilo, to se babi snilo« (Kar se babi zahoče, to baba sanja).
Večkrat sem se spraševala, katera resničnost je pomembnejša: ali naše budno stanje ali sanjanje. Zdi se mi, da je naša pomembnejša realnost sanjski svet. Kajti ozaveščenih imamo kakih deset odstotkov dušnih vsebin, devetdeset jih »spi« globoko, v varni senci nezavednega. Na svetlo pridejo te sence pogosto prav v sanjah. Če se jih učimo pomniti, če jih zapišemo, če jih premislimo s pomočjo sanjskega analitika ali pa če sami globoko zremo vase in se ne slepimo, temveč si upamo povedati, kakšne sence našega nezavednega so se v sanjah upodobile, potem se širimo, več vemo o sebi, več vidimo, bolje se razumemo in lažje sprejemamo tudi senčne plati svoje osebnosti.
Potemtakem je sanjski svet zame enako resničen kot budnost, a pogosto pomembnejši. Kot mi je velikokrat pomembnejša literatura ali film od površnega klepeta z znanci na kakšnih skupinskih klepetanjih. Ker ob branju in gledanju umetniških del lahko potujem navznoter, čisto vase, in se razgledujem po tem zame najzanimivejšem univerzumu – lastni duši. Zato se tako rada sama sprehajam po naravi ali obsedim v bralnem stolu v tihoti stanovanja, ko si privoščim intimne urice z izklopljenimi telefoni, ugasnjenim radiem in neprižgano televizijo ter zaprtim računalnikom. Ah, blažena stanja!
Poznamo rek: »Ta pa sanja pri belem dnevu!« Sanjarjenje podnevi je še ena od zanimivih človekovih vzporednih resničnosti: človek fantazira. Jung je gojil aktivno fantaziranje, ki je nadaljevalo sanjanje z istimi junaki in razpletalo nočno zgodbo pri budni zavesti. Tako je v podobah »gledal« notranjost in prepoznaval svoje sence. Kako daleč je hrupni sodobni svet naglice, storilnosti, hlastanja po učinkovitosti in uspešnosti od takega aktivnega fantaziranja in spoznavanja samega sebe, joj, kako zelo daleč! Ni časa, ni časa za najpomembnejši odgovor, ki nam ga zastavlja življenje in nam ga definitivno postavi smrt: «Kdo si ti? Kdo si ti v resnici, ti kot enkratno, neponovljivo bitje? Kaj je tvoje poslanstvo na tem svetu? Zaradi česa si ti tu? Kaj je smisel tvojega življenja?«
Samo kdor je zares pri sebi, gre lahko tudi k drugim tako, da bodo občutili, da jih vidi in sliši. Kdor sebe ne prepoznava, tudi drugih ne zmore. Zato pa je bilo na preročišču v Delfih nad vhodom zapisano: »Spoznaj samega sebe«. Povsem spoznati se ne moremo, vedno ostajamo skrivnost sami sebi in drugim. Ampak lahko se kljub temu srečujemo in tudi globoko srečamo. Tako globoko, da se prepoznamo, in potem živimo v skladu sami s seboj. Pristno in avtentično. Brez mask na obrazu, brez sprenevedanj, kalkuliranj, manipuliranj. Ne potrebujemo zunanjega priznanja svoje vednosti, saj sami vemo, kdo smo in kaj nismo. Predstave drugih, kaj da bi morali, nas ne dušijo. Smo predelali že dovolj svojih sanj ponoči in si upali fantazirati čez dan. Zato vemo, da nam ni treba prav nič drugega, kot samo biti.
Samo biti. Biti to, kar smo.