sreda, 10. december 2014

Moški trpijo drugače

Moški so z Marsa, ženske z Venere, je naslov popularne knjige, prevedene v desetine jezikov in tiskane vedno znova. Tiste, ki so se ob izidu norčevali iz nje, je veselje nad tem popustilo. Kajti dejstvo, da smo si moški in ženske kljub mnogim človeškim podobnostim različni, razglašajo vedno nove znanstvene raziskave. Celo farmacevtska industrija je začela izdelovati drugačna zdravila za ženske, kot jih je doslej za vse po »moškem modelu«; spoznanje o razlikah med moškimi in ženskami je postalo vseprisotno.
Pred leti sem za potrebe predavanja o različnem doživljanju bolečine pri moških in ženskah naredila anketico med zdravniki in zdravnicami, ki mi je povedala tole: Moški in ženske imamo vsak svoj bolečinski prag, ene zaboli prej, druge kasneje. A statističen pogled pokaže, da ima večina žensk višji bolečinski prag kot večina moških. Prehlajena ženska odpelje otroke v vrtec in šolo, gre v službo, potem po jastvine v trgovine, doma opravi vse kot po navadi. Prehlajen moški obnemore. Odkar imamo sužnjelastniški vulgarno kapitalistični sistem, se v službo še nekako odvleče, zato pa da potem doma vse štiri od sebe. Ker ga boli glava. Ker ga boli grlo. Ker ga trese mrzlica. Ker je najbolj bogi na svetu. Partnerka in otroci mu kuhajo čajčke, hodijo okoli njega po prstih, zagrnejo zavese in spustijo rolete v njegovi sobi, da bi imel mir.

Zdravniki so mi rekli, da večina žensk v njihovih ordinacijah prihaja na pregled samih. Mnogo moških pa obvezno pospremijo ženske: ali mama ali žena ali prijateljica ali hčerka ali sestra. Ne le, da jih pospremijo, tudi na pregled jih običajno naročijo one. Oni namreč si pogosto k zdravniku ne upajo. Primer: Prijatelju je vsak dan bolj zaudarjalo iz ust, tudi oteklina je kazala na gnitje zoba. A k zobozdravniku ni šel. Začeli so se ga izogibati, pa ga to ni motiviralo. Dokler ni žena vzela stvari v roke in ga odpeljala k zobozdravniku. Ta je imel kaj videti (in vohati)! Gnijoča škrbina, razmajani zobje so kazali zanemarjenost, ki si je ženske večinoma ne bi privoščile. Moški pa. Nekateri celo do zadnjega ne gredo po pomoč. Od raka najeden kmet umre na zakurjeni peči, od kapi zadet menedžer se zgrudi v pisarni: »Raje srčni napad kot odkrit pogovor o strtem srcu,« je znan rek. Junaški moški junaško – molčijo.
Kajti taki moški mislijo, da zmorejo. Da morajo sami vse, celo premagati gnile zobe in odmašiti žile. Opazujte moške, kako vozijo po neznanih krajih. Gledajo na zemljevid, na elektronsko napravo, avtomobilskega okna pa ne odprejo, da bi povprašali mimoidoče za pot. Kar ženske storimo povsem naravno: »Če ne vem, bom pa vprašala.« Kdor vpraša, pokaže, da ne ve. Kdor je tiho, dokaže, da sam zmore vse. Tudi kolovratiti po neznanem kraju ure in ure, hehe …
Bolečine niso samo fizične. Čustvene so pogosto hujše! Strahovi različnih vrst najedajo moške drugače. Ženske dvignemo telefon in prijateljici jočemo v slušalko, dokler nam ne odleže. Moški skrijejo strahove globoko vase, da drugi ne bi videli, da drugi ne bi vedeli, da trpijo. Moški je vendar močan! Moški ne jokajo! Svoje ranljivosti ne kažejo, kot to počnemo ženske. Premnogi moški svojih čustev ne zaznajo, svojih občutenj ne poznajo. Ne morem pozabiti umirajočega moškega, dvajset let starejšega od povprečne moške starosti za smrt, intelektualca, ki sem ga povprašala, kaj trenutno občuti, kakšna so njegova občutja. Debelo me je pogledal: »Kaj misliš s tem, Manca, kaj občutim?« Sem ga prijela za suhe suhe roke in mu začela nežno naštevati primere, kaj bi lahko občutil: Bolečino, ker je sam. Trpljenje, ker mu je že pred leti umrla ljubljena žena. Strah, da ga ne bi bolelo. Strah pred smrtjo morda…
Strah pred smrtjo je najhujši vseh strahov, strah pred smrtjo je človekov temeljni strah. Vsi se bojimo smrti, prav vsi! Eni malo manj, drugi bolj, nekateri tako zelo, da strahu ne pustijo iz kleti podzavesti pod luči zavedanja. Taki se zatekajo v različne iluzije nesmrtnosti. Zakaj je malo žensk na oblasti, naj bo to na vodilnih mestih v politiki, gospodarstvu ali pa v osnovnih šolah, pojasnjuje tudi zveza med oblastjo in strahom pred smrtjo. Kot piše psihoanalitik Ljubomir Erić v knjigi Strah pred smrtjo: »Psihologija je razkrila, da oblast vedno temelji na dominaciji, le-ta pa vselej na strahu pred smrtjo«. Zaradi tega strahu premnogi moški dokazujejo svojo (pre)moč z nasiljem, zaradi strahu pred smrtjo mučijo in posiljujejo, najpogosteje ženske. Kajti ženske in smrt smo povezane, povezane na pradavni način prek krvi, rdeče krvi življenja, ki ga ni brez rojstva in ne brez smrti. Ženska rodi – če bi rodili moški, bi človeštvo že itak izumrlo, rade pripomnimo – in ženska je podoba smrti s koso na rami …
Vsa živa bitja trpimo. Ker smo si različni, trpimo različno. Kako sprejemati trpljenje, kako ga obvladovati in kako zares žalovati, kot da ženske znamo bolje. Tudi zato, ker se s tem več ukvarjamo! Svetovna uspešnica, knjiga Clarisse Pincole Estés Ženske, ki tečejo z volkovi, je tudi na Slovenskem razprodana. Govori o arhetipski Divji ženski, ki jo je vredno prebuditi, spečo v ženskem bitju sodobnega časa. Podobna knjiga za moške, Divji moški Roberta Blaya, ki je izšla pri isti založbi Eno, ne deli njene uspešnosti. Pri nas so med moškimi uspešne knjige o teku, maratonih, ekstremnem alpinizmu … »Ljudje, ki so preveč zdravi, preveč odločni tekači in preveč mišičasti, so nemara taki zato, da bi duši preprečili vstop. Skozi popolnost zmage dosežejo zdravje, duša pa vstopa skozi odprtino poraza,« piše Robert Blay. S starimi izročili je prepričan, da noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu. »Tako odprtino prikliče rana, zadana na pravem mestu ob pravem času v pravi družbi. Duši ali duhu omogoči vstop.«
Mnogi ne zmorejo uvideti svojih ran, premnogi se ne upajo skloniti vanje. Rane so naš prepad. Prepad v globino duše. Kdor si upa tja, bo preživel bolj polno in zavedajoče življenje kot tisti, ki v prepad ne upa niti pogledati. Strahopetci so brez tega poguma, zato delajo na moči. A kjer je moč, tam ni ljubezni, je razkril veliki C. G. Jung. Zato je Alexandre Jollien, ki se je rodil s cerebralno paralizo in sedemnajst let bival v zavodu za prizadete, a je danes filozof in znan pisatelj, poročen, oče treh otrok, ima rumen pas iz juda in vsak dan eno uro meditira zen, prav zato je napisal knjigo Hvalnica šibkosti. Ker verjame, da imata trpljenje in žalost v nas svoje mesto. »Morda dolgo trajata prav zato, ker si ju ne upamo živeti do konca«, pravi.
»Mir pride, ko se popolnoma nehamo bojevati in nehamo ravnati, česar ne moremo zravnati«, je misel, ki jo Jollien rad navaja. Bojevati se in ravnati je značilnost junakov. Čudoviti lastnosti moških, kadar ju ti znajo in zmorejo živeti v vsakdanjem življenju: »Težje je sprejeti svoj vsakdan, živeti v veselju kljub svoji bolezni ali prebroditi dobo žalovanja, kot pa prečkati ocean na jadralni deski ali vodnem letalu,« meni moški, ki je napisal hvalnico šibkosti. Ko bo takih moških (in žensk!) veliko, se bo spremenil svet.