ponedeljek, 10. november 2014

POKLON KAJETANU KOVIČU, VELIKEMU PESNIKU

kovic Minuli petek, 7. novembra 2014, je umrl velik pesnik. Kajetan Kovič. Pesnik notranjih pokrajin in opisov zunanjih poti, ki sem ga vzljubila zaradi njegove davne Bele pravljice in ga od takrat  spremljala in ga bom do konca svojih dni. Mislim nanj in se mu zahvaljujem, mislim nanj in se mu klanjam. Velikemu med velikimi. Presežnemu.
O njem so te dni veliko pisali, ni moj namen ponavljati presežnikov o Kajetanu Koviču. Kot poklon naj na tej strani objavim zapis o njegovi veličastni pesniški zbirki, ki je izšla leta 2009. Takrat smo že slišali, da je bolan, in trepetali zanj. Zdaj je že v Beli pravljici in njegove pesmi ostajajo zapisi na listih mogočnega drevesa. Ko zaveje veter, listi zanihajo in Kovičeve pesmi trosijo naokoli v odprta usta, ki zobajo poezijo kot ptice zrnje, da bi preživele. Samo največji zmorejo biti naša hrana, samo veliki so semena, ki nikoli ne umrejo! Hvala, spoštovani in dragi Kajetan Kovič, hvala!

Kajetan Kovič, Vse poti so: zbrane in nove pesmi. Študentska založba, 2009.
Začetek je velike hvale vreden,/ a delu šele konec krono da, piše Kajetan Kovič v pesmi z naslovom Ž, zadnji pesmi zbirke Kalejdoskop, ki je zadnja že izdanih pesmih tega velikega pesnika. Vzela sem jo zares in prvič v življenju začela fascinanten pesniški opus prebirati od zadnje k prvi strani, od zadnje novih pesmi (2003 – 2007) k prvi iz znamenite zbirke Pesmi štirih (1953). Zadnja pesem Zima. Prva pesem: Bela pravljica. Z znano kitico, ki pelje pesnika po njegovi svojski poti, na kateri je vsak korak večno nov: Kržemsvet gredo stopinje,/ križemsvet gazi po snegu./ Ena izmed njih je moja,/ nanjo pada, pada sneg. Sem v spoštljivi tišini hodila za njim od Ž do A, in sklepala kroge vsake zbirke, ki so se zapirali kot celota, a vedno znova odpirali na tej stari poti od rojstva do smrti, na kateri je vsak korak večno nov.
Moje temeljno občutje pri prebiranju Kovičevih pesmi je bilo zelo podobno zen meditaciji pozorne zbrane hoje »kinhin«, za katero je pesnik napisal navodila: Iti, hoditi,/ po cestah, po stezah,/ po travi, po mahu/iti, hoditi,/ in včasih zagledati/ kakšno drevo/ in kadeči se dimnik/ in kakšnega psa, /iti, hoditi,/ prekladati misli,/ sladke, turobne/ blede, zanosne,/ iti, hoditi/ (..) zmeraj na kraju,/ kjer se prihodnost/ neizogibno,/ neodvrnljivo/ zliva/ v preteklost,/ iti, hoditi/ ne, ker to hočeš,/ ne, ker je treba,/ ampak ker tukaj/ razen te hoje/ drugega ni,/ iti, hoditi/ sam, brez prijatelja,/ ženske, živali,/ očeta, boga,/ da bi se našel,/ kjer si v resnici,/ in bi potem,/ s samotnega tira( (iti, hoditi)/mirno odšel/ na izvoljeni prostor/ v zvezdnatem oboku/ene od rimskih cest/ v silnem vesolju. Na tej poti je vse Eno. Ni začetka in ne konca, življenje in smrt sta isto, čas ne teče le iz preteklosti v sedanjost in prihodnost, temveč tudi obratno. »Resnični cilj je, da vidimo stvari, kot so, da opazujemo stvari, kot so, in da pustimo, da se vse dogaja, kakor se dogaja, » uči mojster Shunryu Suzuki. Pesnik Kovič kot da je učenec zena, saj njegov lirski subjekt mirno, osredotočeno opazuje, najraje naravo in različne vzporedne dežele, ter konstatira: Je južni otok. Je. So usta in v njih molk.
Kovič poje hvalnice trenutkom in lepoti tako milo tihotno, dostojanstveno zbrano in brez cirkusa (a tudi hudomušno, saj če postanemo preveč resni, izgubimo svojo pot, če se samo igramo, pa prav tako, pravi Suzuki), da s svojo mojstrsko pisavo riše mir pod naše veke, in priklicuje starodavno znanje: »Tako to je in vse je prav.« Razen kadar ga presune prešernovsko vprašanje, mar beg ni bog, ki vodi venomer v ne-bo, kar je, kar blo je in kar bo? In kaj sploh je in ali je? Je kaj? Je nič? Je vse?/ Je vetra dih samo,/ ki plane čez zemljo/ in v vekomaj zamre?// Je vode pad in tek/ v neustavljivi kraj/ in vračanje nazaj/ v začetek in nov beg?// Je ogenj čutov, ki/ le sebi v čast gori,/ali oblast duha// gre skoz drget mesa/ in tudi zadnji prah/ še ve za up in strah? A kateri resnični modrec ne pozna te temne noči duha? In kateri pravi pesnik res ve, kaj Je?
»Naša prava pot ni v tem, da bi nekaj dosegli«, piše Suzuki. »Gre za to, da izrazimo svojo pravo naravo. To je naša praksa.« In to je poetska praksa Kajetana Koviča: Ne bojim se javne besede,/ a povedati o stvareh/ prav tisto, kar so,/ terja moč./ Biti moraš odprt/ kakor rana,/ ker pravo ime stvari/ je skrito/ pod prvo, drugo in tretjo/ plastjo besed/ in še globlje. Ampak: Le zato, / da ne pozabim, kdo sem,/ in pa za tiste,/ ki brez te hrane/ ne morejo,/ segam samoumevno/ kot pelikan/ v svoje temno srce./ Tako razumem ta svet./ In le tako/ znam živeti./ Vse drugo je spanec/ in nič. Samo veliki pesniki nas pre-budijo iz spanca in nas nahranijo za pot na Južni otok, ki je. Hvala Kajetan Kovič, hvala za vse! Za orfejevski JE, ki vleče skozi čas nepretrgano sled/ in je presežek luči in teme.