nedelja, 05. oktober 2014

Zdravje je v ravnotežju in celovitosti

Vzpostavljanje ravnovesja med delom, družino, domom in časom zase je temeljno vprašanje naše eksistence. Kajti od tega (ne)ravnotežja sta odvisna osebno zdravje in občutek sreče, od teh dveh so odvisni odnosi v družini in na delovnem mestu, od odnosov v družini in na delovnem mestu pa je odvisno stanje družbe in države. In nasprotno: od tega, v kakšni družbi in kako (ne)uspešni državi živimo, je odvisno ravnotežje na delovnem mestu in v družini, od tega ravnotežja pa so odvisni odnos do samega sebe in bližnjih, zdravje in osebna sreča.

Filozofe in raziskovalce je že od nekdaj vznemirjalo vprašanje, kaj je v tem primeru kura in kaj jajce. Nekateri so (bili) trdno prepričani, da je od človekovega značaja, vzgoje njegovega srca in stabilnosti osebnosti posledično odvisno tudi njegovo okolje. Legendarni humanistični psihoanalitik Erich Fromm pa spada med tiste, ki prek analize družbe sklepajo na duševno zdravje posameznikov. Njegova knjiga Zdrava družba dokazuje, da je zahodna civilizacija vse bolj nezdrava. Bolna je, zato so bolni tudi ljudje.
Moje življenje, dolgoletni študij in predvsem izkušnje so me zibali od ene skrajnosti k drugi in nazaj. Kot študentka marksizma sem bila prepričana, da je treba spremeniti družbo, da lahko samo uspešen razredni boj zagotovi posamezniku dostojanstvo in svobodo, enakopravnost in zadovoljstvo. Pozneje sem se poglabljala v različne filozofije in religije, začele so me pritegovati duhovne vsebine in vse bolj sem bila prepričana, da je ves svet odvisen od tega, kakšna sem jaz osebno. Zdaj menim, da ne gre za to, ali je pomembnejši družbeni ustroj ali posameznikova osebnost; enako pomembno je in prvo in drugo. Zato velja začeti z delom na sebi in v sebi, hkrati pa biti družbeno angažiran za sonaravni in trajnostni družbeni razvoj.
Pred kar nekaj leti me je več kot vse knjige naučila delavnica s staroselci, predstavniki Indijancev in Aboriginov, ki so na mednarodni konferenci dialoga izjemoma vzeli medse belko z zahodne, bolne strani sveta. Druženje z njimi je bilo nepozabno! Njihova lekcija o človeških problemih je zame pomenila življenjsko prelomnico.
Že naše delo je bilo nekaj posebnega. Druge skupine so sedele v predavalnicah, za računalniki in pred tablami, mi pa smo sedeli na tleh, v krogu bosonogi. Brez računalnikov, samo s svinčniki in z listki, ki smo jih polagali na hrbte soudeležencev. Na tleh je bilo nekaj peharjev hrane: sadje, oreščki, koščki kruha, suho sadje. Dve, tri Indijanke, ki so hodile po obodu kroga, so sem in tja komu med nami temeljito zmasirale vrat in ramena, drug drugemu pa smo masirali bose podplate. Medtem smo se pogovarjali, grizljali hrano, se smejali in sestavljali odgovore na vprašanja, ki so jih v preučitev prejele vse skupine. Na predstavitvi dognanj smo bili edina skupina, ki ni imela poročevalca z računalnikom, pač pa smo bili poročevalci prav vsi! Drugi so si pomagali s power point predstavitvami, mi pa smo najprej zapeli aboriginsko hvalnico oceanu; usklajeno smo plesali, kot da nas ziblje veter in nagibajo valovi. Čaroben dih skupnosti in občutek radosti zaradi skupne moči sta me prevzela za zmeraj.
Ko sem se vrnila domov, sem ponovila temeljno lekcijo – od takrat jo ves čas ponavljam in se skušam po njej tudi ravnati. Ko se je znamenita predstavnica Indijancev čudila mojemu odgovoru na neko vprašanje, češ, to je pa individualni problem, me je s svojim nepozabnim naukom »pribila« na tla. Povedala mi je namreč, da ni individualnih problemov! Vsi človekovi problemi so skupnostne narave. Kaj pa ločitev, denimo, mar to ni osebni problem moža in žene, sem skušala ugovarjati. »Kaaaj?« je zavila z očmi, »to je vendar plemenski problem!« In mi razložila, kako rešujejo tovrstno problematiko. Ko dva sporočita, da bi se rada ločila, se pleme sestane in ju natančno izpraša po razlogih za to odločitev. Potem jima da mesec dni časa, da premišljujeta o vprašanjih ter se pogovarjata sama s seboj in drug z drugim Čez mesec dni se spet zbere pleme in posluša, kaj imata zakonca povedati. Če se izkaže, da življenje v dvoje ne bo šlo, da vztrajata pri ločitvi, pleme nemudoma razdeli dela in naloge: Kdo bo pazil na otroke? Kdo bo skuhal, kadar mame ne bo doma? Kako bomo finančno pomagali pri šolanju otrok, če se bo kaj zalomilo? In tako naprej.
Pri staroselcih od Afrike do Amerike namreč ni mojih in tvojih otrok, ker so otroci naši. In za naše skrbijo vsi: sosedje, bližnji in daljni sorodniki, celotno pleme. V skupnosti je samoumevno, da drug drugega podpirajo ter si delijo skrb za preživljanje in vzgojo otrok.
V naši »bolni« individualizirani družbi gojimo iluzijo, da so ustvarjanje kariere, družina in dom individualni problemi jedrne družine. Že zdavnaj bi morali demitologizirati sanje o jedrni družini in njenih odgovornostih, že zdavnaj! Ločitve so namreč nekaj vsakdanjega. Obstajajo mesta, v katerih razpade vsak drugi zakon, razpad vsakega tretjega pa je nekaj povsem običajnega. In potem se samohranilke in samohranilci pehajo za zaslužkom, ki bo omogočil preživetje, spopadajo se s slabo vestjo, ker niso dovolj z osamljenimi otroki, čas, ki bi ga sicer posvetili sebi, žrtvujejo za urejanje »družinskih« zadev …
Če telesne, duševne in duhovne silnice niso v ravnotežju, zbolimo. Če ne zmoremo živeti celovito, če torej ne vzpostavimo ravnotežja med delom, družino in skrbjo zase, ampak se preveč zavzeto (žrtvujoče) ukvarjamo le z enim od številnih področij, zanemarjamo pa druga, zbolimo. Če ne spremenimo življenjskega sloga, družinskih vzorcev in osebnih navad, zbolimo še bolj. Če se še vedno ne zmoremo uravnotežiti v sebi in z okolico, začnemo umirati. Smrt je pogosto posledica razpadle celovitosti na osebni in družbeni ravni.
Če bi zmogli živeti modrost stare Indijanke, bi verjeli v skupnost. Skupnosti bi gradili povsod: med sosedi v bloku, v službi, v šolah naših otrok in na lokalni ravni. Naučili bi se prositi za pomoč: prosim, popazi na otroka, danes moram biti do večera v službi. Prosim, ali lahko moja žena danes večerja z vami, ker bom še vedno na službeni poti? Prosim, ali bi mi lahko prinesli iz trgovine to in to, ker je otrok zbolel in moram biti doma? Ali lahko moja mulca čez vikend spita pri vaših – zaljubila sem se in grem na spoznavni konec tedna k družini novega fanta? Bi mi lahko oprali perilo, prosim, ker je bivša žena odnesla s sabo pralni stroj, na novega pa še čakam …
Kaj bi naštevala dalje. Če bi zmogli živeti dejstvo, da so problemi skupni, bi bilo življenje veliko lažje. Vprašanja ravnovesja med delom, domom in družino ne bi bila osebna vprašanja. In tudi vprašanje prihodnosti človeške vrste na planetu Zemlja se ne bi zastavljalo tako radikalno. Žarelo bi upanje, da ta prihodnost vendarle obstaja! Prihodnost vsakega od nas kot prihodnost vseh skupaj!