nedelja, 21. september 2014

MAMA PRAZNOVALA STOTI ROJSTNI DAN

MAMA LUŠA, 100, vnukinji Ladeja in Tina, trije pravnuki
Naša draga mati prednica je včeraj dopolnila sto let. Dočakala je 100, kar je redek pojav.Od meseca maja živi v lepem, svetlem domu Janeza Krstnika na Trnovem, z velikim travnikom in zeleno okolico, da se lahko vsak dan sprehaja in nabira kondicijo za naslednje življenjske podvige.
Je zdrava, rahlo dementna, kar se za sto let priliči, ne jemlje nobenih zdravil. Na fotografiji je z vnukinjama Ladejo in Tino in tremi pravnuki, ki so moji vnuki.
Slavili smo v družinskem krogu, skromno, a za mamo srečno in prijetno, sostanovalci so bili pa tudi veseli dobre mamine torte. Otroci, vnuki in pravnuki smo uživali, ko smo jo gledali tako živahno in smejočo. Ta žareč dan uresničeno mantro s plakata na vratih domačega stranišča: “Srečna in zadovoljna mati je najlepše darilo otroku”.
Kako to, da je mama tako trdoživa in dolgoživa? Ker je bila polovico življenja lačna! Prva svetovna vojna – lakota. Čas med obema vojnama – lakota. Druga svetovna vojna med preganjanimi partizani v kočevskih gozdovih – lakota. Nikoli se
ni prenajedala, kuhala je to, kar je kuhala njena tudi dolgoživa mati: pozimi repo in kislo zelje, vedno krompir pa fižol. in ogromno solate. Preprosta lokalna formula! In veliko se je gibala. Od mladih nog članica telovadnega društva, vsa  leta pa se je vozila v službo s kolesom, sem in tja in še naokoli je zneslo kakšno uro vsak dan. V gimnazijah je prehodila nič koliko stopnišč, doma naredila nekaj kilometrov s pospravljanjem vsak teden. Vrsto let smo imeli tudi velik vrt in mama je bila njegova kraljica. Delovna, zdrava in zadovoljna.
Mama me je opremila z vsem, kar je najpomembnejše za življenje. Poštenost je v naši hiši živela z nami, o njej nam niso pridigali, ampak sta bila oče in mama vzor poštenih ljudi. Sodelovanje je bilo naravno stanje. Saj kako pa bi petčlanska družina, ki je čuvala še staro mamo in se je hitro razmnožila, da nas je bilo v stanovanju tudi do devet prebivalcev, sicer preživela? Skromnosti me je naučila mati. Ni mi kupovala oblekc, ki sem si jih želela, saj sem morala za bratoma ponositi njune prerasle reči. Zato sem začela že v prvi gimnaziji delati in sem si znala zaslužiti denar za uresničevanje želja. Ni zalivala mojega egeca, ki je hotel narasti, zato sem se naučila upiranja, vztrajnosti in zaupanja, da bom sama dosegla, kar hočem. In sem res. Brez take mame bi bila morda razvajena, nesamostojna, preplašena pred zahtevami življenja. Kako pomembna dota je smisel za upor in kakšno darilo je pokončna hrbtenica!
Najbolj pa sem  mami hvaležna, ker je skrbela za moji dve hčeri, da sem lahko diplomirala, magistrirala, doktorirala, potovala in se iskala. V kuhinji je sprejemala moje raznolike partnerje, z njimi igrala remi in jih postregla z ogromno skledo solate. Ni moralizirala, ampak je sprejemala razburljivo življenje hčerke, ki nikoli ni teklo po ustaljenih tirnicah. Ko smo osamosvajali Slovenijo, je z menoj neustrašno lepila plakate za osvoboditev JBTZ na vrata vojaškega bloka. Ker je bil plakat čez noč strgan, sva naslednji dan nalepili novega … Ko je zvedela, da nas urednike Nove revije preganjajo, me je inštruirala o trojkah in zavezi molka, kakršno so gojili pri OF, saj zato pa je Ljubljana postala zmagovito mesto!
Mama ne ve, s čim vsem me je obdarila. In to je največja dragocenost! Tisto, kar mi je kdaj pa kdaj “naprej vrgla”, namreč ni nikoli imelo bistvenega vpliva na mojo osebnostno rast. To, kako me je podpirala ob pravem času s skrbjo za moja otroka, kako se ni zgražala nad mojim načinom življenja, ampak me je sprejemala pač takšno, kot sem bila, to je neprecenljivo.
Na stara leta, ko je umrl brat in za njim še oče, ko sta se odselili hčerki, je vanjo lezla samota. In z njo reči, ki so bile težke zame, deset let njeno edino skrbnico. Ko je odhajala v dom, sva sedeli za mizo, kjer sem se ji še enkrat zahvalila za vse, kar je naredila zame in za moja otroka, in ji rekla, da se mi zdi, da sem ji v teh desetih letih vrnila njen dar. Rekla je: “Zdaj sva si bot”.
Maminih sto let, ki smo jih slavili včeraj, je bilo VELIČASTNIH! Etično pokončna osebnost, stroga, a pravična profesorica matematike in fizike, mama, ki nas je otroke pustila pri miru, da smo rasli po svoje, bi mi lahko dalo življenje  boljšo popotnico za hojo navkreber?
HVALA TI, MAMA. Hvala!