četrtek, 04. september 2014

Bela vrata v molk


Vhodni portal na Plečnikove Žale

      Moj molk je večen, 
večno tih in slep.
V molku biva
davna sled boga.
Molk.
Marij Čuk
Obožujem pokopališča. Plečnikove Žale so eno najlepših na svetu.
Kamorkoli potujem, naj bodo to slovenske vasi in vasičke, ali mehiška prostranstva, naj hodim po pokopališčih domačih mest ali tujih velemest, se grejem pod vročim egiptovskim soncem ali stiskam vase v angleškem mrazu, kjer le morem, grem na pokopališče. Na pokopališčih sem v molku doma. Na njih občutim najgloblje svojo resničnost. Osebno minljivost in minljivost sveta. Kot pravi sufijska modrost: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu.«
Vsako človeško bitje hrepeni po
presežnem, pa naj veruje v boga ali ne. Ker je v slehernem, ugotavljajo znanstveniki, genski zapis večnega. Svetega.
Zato je človek obredno bitje. Obredi se skozi tisočletja spreminjajo, od kulture do kulture so drugačni, a en je, ki je našega predhodnika vzpostavil kot človeško bitje. En je na začetku in je na koncu, odvisno, iz katerega kulturnega kota gledamo. Obred pokopavanja.
Vrata so simbol, ki je temeljnega pomena za naše rojstvo in za smrt. So kulture na vzhodu, kjer ljudje ob rojstvu otroka vijejo roke in jokajo, saj verjamejo, da je otrokova duša odšla od tam, kjer je doma. Skozi vrata je v bolečinah prišla na ta svet in bilo ji je težko. Zato se toliko bolj veselijo smrti. Pojejo in plešejo, oblečeni v belo, kajti duša se je osvobodila telesa in gre zdaj skozi ista vrata nazaj tja, od koder je prišla. Prihaja domov.
Vsako odhajanje je prihajanje in sleherno prihajanje je odhajanje.
Ista so vrata za tja in nazaj, za sem in tja. Jožef Plečnik kot eden največjih umetnikov z občutkom za obredje in prefinjeno zaznavo svetega v simbolih, je odprl prostor svetosti na Žalah z belimi vrati, lepimi vrati belimi. Ker odhajamo proti Luči, ker po-tem bivamo v Svetlobi. Skozi bela vrata gremo v molk. V največjo Skrivnost neznanega sveta, povabljeni v večnost brez časa in prostora.
Plečnikove Žale so kot bela golobica miru na krožnici mesta Ljubljana, zato brez strahu potujmo proti belim vratom, in s spoštovanjem prihajajmo po mir za njimi, če čas za naš odhod še ni dopolnjen.
V tem sodobnem, drvečem in hrumečem poplitvenem času in v prostoru blagovne potrošniške kulture je malo svetih prostorov. Na kateri pašnik naj gre duša po mir, da se bo napasla tišine? Kje naj dobi dovoljenje za molk, ne da bi vpilo vanjo z vseh koncev in krajev?
Pokopališča so tak prostor. Tu »v molku biva daljna sled boga«. Prozorne tipalke svetega razprostirajo naročja za utrujena telesa. Za od hitenja in skrbi in nemira in strahu težke glave. Za oči, uročene z medijskimi podobami. Za duše, lačne presežnosti.
Ko hodim po pokopaliških travah in potkah, lahko občudujem skromnost preprostega križa z imenom in priimkom sredi travne gomile, ali prebiram z zlatimi črkami vklesana imena velikih rodbin na mogočnih grobnicah. Se smehljam, ker vem, da ni razlike za tistega, ki je že odšel tja. Zato lahko svobodno diham preprostost in radost bivanja. Ni mi treba imeti, imeti, imeti, lahko samo sem. Diham. In bivam.
Kadar sta moja otroka kam potovala, imela maturo ali težke izpite, se poročila, rodila … Sem šla na Žale. Hodila čisto počasi in se ustavila na mojem najljubšem koncu: pri grobovih slovenskih modernistov Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Moj pokojni oče jih je redno obiskoval. Na Žalah in na straneh Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je prebral večkrat. Ko je bil živ, sem mu želela, da bi bil tudi po smrti v njihovi bližini, da bom lahko prišla k njemu na obisk in hkrati pozdravila še Ivana, Otona, Dragotina in Josipa … Moj oče, ki ga grem torej obiskat, kadar se česa posebej veselim ali kadar otrokom in vnukom srečo želim, zdaj leži nasproti svojih literarnih in narodnih junakov. Pred njim se je v njihovo bližino ulegel drugi dedek moje hčere, pisatelj Vitomil Zupan, ki ga je Ivan Cankar nekoč držal v naročju …
Take bližine se lahko zgodijo le na pokopališčih. Zato so Plečnikove Žale zame srečen kraj. Kot vemo: sreča prihaja od srečati koga. In na Žalah srečujem iz leta v leto vse več ljubih mi ljudi …
Plečnik je ustvaril čaroben prostor za srečo srečevanj. Za občutje svetega. Brez njegove potešitve je duša osamljena in žile prazne smiselnega bivanja. Ob stoti obletnici Žal se njemu in vsem, ki skrbijo za ta sveti prostor, globoko zahvaljujem. Hvaležnost za omogočanje tišine znotraj in zunaj izrekam z besedami Toneta Pavčka:
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.