ponedeljek, 21. julij 2014

OPTIMIZEM IN GLASBA STA JI REŠILA ŽIVLJENJE

clip_image001Navdihujoča življenjska zgodba pianistke Alice Herz Sommer (1903–2014), najstarejše osebe, ki je doživela holokavst, in je z nasmehom premagovala najtrpkejše preizkušnje. »Moj optimizem mi je pomagal skozi najmračnejše dneve. Tudi zdaj mi pomaga. Ne glede na to, v kako hudih okoliščinah se znajdem, sem svobodna, da se odločim za svoj pristop do življenja, in celo odkrijem radost. Hudobija ni nič novega. Od nas je odvisno, kako ravnamo tako z dobrim kot tudi z zlom. Te moči nam ne more vzeti nihče.« A. H. S.

Alice Herz se je rodila v judovski družini v Pragi, tedanji Avstro-Ogrski. Bila je priča celotnemu minulemu stoletju in prvemu desetletju sedanjega ter videla vse – najboljše in tudi najslabše, česar je zmožen človeški rod. Življenje je preživela zakoreninjena v dobroti, sredi kaosa zla, in do zadnjega ohranila navado, da je v smehu vrgla glavo nazaj z enakim optimizmom, kot ga je nosila v sebi že od otroštva.

Njen oče je bil uspešen trgovec, mati pa visoko izobražena, in oba sta se gibala v krogih znanih umetnikov in pisateljev, med katerimi so bili Gustav Mahler, Rainer Maria Rilke, Thomas Mann, Stefan Zweig in Franz Kafka. Odraščala je v varnem in mirnem okolju, v katerem sta bila branje in obiskovanje koncertov glavni obliki razvedrila. Že pred drugo svetovno vojno je Alice stopila na pot ugledne koncertne pianistke. Toda svet je medtem zajela blaznost. Po priključitvi Češke Nemčiji, marca 1938, so se začele Alicine sestre in njihove družine pospešeno pripravljati na selitev v Palestino; Alice in njen mož pa sta sklenila skupaj s sinkom ostati v Pragi, da bi skrbela za njeno ostarelo mater, ki pa so jo oblasti pozneje kot eno prvih poslale v Terezín. Vrata v demokratični svet so se s treskom zapirala. Julija 1943 so Alice, njen soprog – trgovec in ljubiteljski violinist Leopold Sommer – in njun šestletni sin Rafi dobili obvestilo, da bodo tudi njih deportirali v Terezín. Ta ni bil navadno koncentracijsko taborišče. Od zunaj je bil podoben prenatrpanemu mestecu, v katerem je vrvelo na tisoče ljudi in je bilo v njem pogosto slišati glasbo. Hitlerjeva propaganda je Terezín oglašala kot kraj, v katerem naj bi bili ugledni judovski glasbeniki, pisatelji, umetniki in starejši ljudje zavarovani pred vojno. V resnici pa je bilo to taborišče strogo zastražen geto, prehodna postaja na poti do Auschwitza in drugih nacističnih morišč na vzhodu Evrope. Od 156.000 Judov, zaprtih v Terezínu, jih je preživelo komaj 17.500. V letih od 1942 do 1945 so zajeli in tja prignali tudi več kot 15.000 judovskih otrok. Preživelo jih je samo 93, med njimi tudi Rafi.
To pa je šele prvi del neverjetne zgodbe, ki jo je pogumno in z neustavljivim upanjem izpisovala Alice Herz Sommer. Po vojni se je vrnila v nič več domače rodno mesto, a ga kmalu zapustila, za nekaj časa odšla v novoustanovljeno državo Izrael, od tam pa – za sinom – nazaj na staro celino.
»Preživela je, da bi svet spoznal njeno zgodbo o resnici in lepoti – navkljub lažem in sovraštvu,« je v svojem predgovoru h knjigi napisal Václav Havel. Navdihujoče branje, kako lahko človek, ne glede na življenjske okoliščine, ohrani svobodo in upanje.