torek, 29. julij 2014

Iz velike nuje

clip_image001Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča. Tako se glasi grafit, ki sem ga videla nekoč nekje in nikoli več pozabila. Ker sporoča mantro za preživetje človeške vrste.
Bila sem že univerzitetna profesorica, pa še vedno nisem razumela, kako je mogel priti Hitler na oblast, kako se je lahko zgodilo, da so pobili milijone Judov, kako je mogoče, da obstaja zlo. Oči mojega razumevanja so bile namreč uprte v storilce in vedno znova sem si zastavljala isto vprašanje: Kako so mogli? Le kako so mogli početi takšna grozodejstva?
Dokler nisem v Berlinu poslušala predavanje slavne pisateljice o nastanku fašizma. Ta se razraste v prelomnih časih, ko so velike razlike med revnimi in bogatimi, ko pesti lakota ogromno ljudi, ko ni dela in se vije po ulicah obup. V takih časih rastejo zlate zore, fašisti in nacisti vseh sort, v takih časih, kot je ta naš zdajšnji. Zlo za svoj razcvet potrebuje okoliščine bede in brezpravja. Začne pa se to zlo v meni, v tebi. Ko mi ni mar za druge, ker sem zaprt v stolp iluzije, da se meni kaj takega že ne more zgoditi. Kaj takega, kot se je najprej judovskemu trgovcu na eni od berlinskih ulic. Drhal mu je s kamni razbila izložbo. Kriv je bil, ker je bil Jud.
Sosedje so gledali stran, se poskrili v veže svojih hiš. Naslednjič so objestneži Judu zažgali trgovino. Plamen je uničil celo trgovino, a sosedje (med njimi tudi Judje!) ga niso prišli pogasit, temveč so spustili rolete na svoja okna, da ne bi nič videli, da ne bi nič slišali. Tako se je začelo, je pojasnjevala pisateljica. Ko so prihajali s kamioni in deporterali Jude v koncentracijska taborišča, so ljudje imeli že trdno zaprte oči in navajeno gluha ušesa. Imeli so zaprto srce za trpljenje drugih.
Takrat sem končno razumela! Zlo tli v slehernem izmed nas, saj je vsak celovito bitje iz sončnih in senčnih barv, v slehernem je doma svetloba in tema. Od okoliščin in naravnanosti srca pa je odvisno, ali bomo delali dobro ali bomo povzročili zlo. Odprto srce čuti in ve, kaj mu je storiti. Kot pravi sv. Avguštin: Ljubi in kar boš storil, boš naredil prav. A okoliščine niso manj pomembne. Okoliščine pomenijo predvsem druge ljudi: družino, šolski razred in šolo v celoti, sosede, vaško skupnost in cerkveno občestvo, politike v parlamentu itd. Pa seveda urednike in novinarje v množičnih medijih, ki s konstrukcijo medijskih podob in svojo orientacijo bistveno vplivajo na držo ljudi. Kakšne zglede vidimo v svoji okolici, kakšne vrednote so v veljavi, kakšno ravnanje spodbujajo in kakšno ignorirajo?
Kdor molči, je sokriv! Kdor se zlu ne postavi po robu, ga tolerira, saj soustvarja okoliščine, ki slabega ne ustavijo. A kritizirati in pljuvati ni dovolj. Kot je rekel dragi Frane Milčinski Ježek, katerega stoletnico rojstva slavimo to leto: »Svet je razbit v čežano, to drži. A ti, tovariš, nikar ne modruj z besedami znanega angleškega dramatika Hamleta, da je svet iz tira. Kaj mi mar? Pljujem nanj. Varčuj s pljunki! Treba bo pljuniti v roke – a ti nimaš sline. Obnova kliče! Vse to smetišče, ki se je poprej imenovalo Zemlja, je treba pospraviti. Postaviti na noge, kot se reče. Pljuniti torej v roke! A naj ne ostane samo pri tem. Ni dovolj, če si opljuješ dlani, potem pa ležeš in zasmrčiš. Razumeš? Pljuvanje samo po sebi še ni obnova.«
Kdor ne pljune v roke in kaj konkretnega naredi, je sokriv! Naredi ne le zase, temveč za druge. Za tiste, ki so v stiski in sami ne zmorejo. Danes ne zmorejo oni, morda že jutri ne bomo zmogli mi? Ker bo prišla povodenj ali potres, bodo poplave ali suše. Ker je že uničeval žled in morda spet bo, da spomnim na naravne katastrofe. A socialne niso nič manj grozne: izguba službe, minimalna plača ali sramotno nizka penzija, zmanjšanje vsote za socialne dodatke. Plačevanje šolnin in zdravstvenih storitev, kupovanje dragih učbenikov in še dražjih zdravil, da naštejem le nekaj hudih reči, ki jih je iz dneva v dan več in več ne le drugod, temveč tudi v Sloveniji.
Solidarnost je ena od pomembnih poti, ki (od)rešujejo. S solidarnostjo pokažemo, da nam je mar. Pljunemo v roke na tak ali drugačen način: darujemo svoj čas, različne materialne dobrine in denar. Prav ganjena sem bila, kako so FB prijatelji hitro razširili moj poziv, naj pokličemo 1919 in napišemo SMS: GOZD. En SMS, 1 euro, 1 sadika za od žleda razdejan gozd, ki ga bo treba obnoviti. V dobrem dnevu je sporočilo podelilo na stotine ljudi, hitro jih je bilo več kot tisoč. Poročali so, da je SMS poslal vsak družinski član; juhej, koliko novega gozda se bo zgodilo po zaslugi tega majcenega korakca! Ali zbiranje sredstev za ljudi s poplavljenih območij v Srbiji in BIH, kako hitro smo se zganili, kako veliko naredili! Bila sem ponosna na državljanke in državljane Slovenije, ki niso pozabili na čase skupne domovine in so začutili dolžnost, da njenim prebivalcem priskočijo na pomoč.
Naša solidarnost pa ni blagodejna samo za tiste, ki jih podpiramo in jim pomagamo. Odrešujoča je tudi za nas osebno. Ker nam pomaga mehčati srce. V nas zbuja sočutje, saj odpira čarobna vrata, skozi katera lahko sije Luč in se pretaka Ljubezen. Nas povezuje. In v našem nezavednem prebuja pradavno modrost: zavedanje, da nismo ločeni drug od drugega, ampak smo vsi Eno. Teoretično to kar dobro obvladamo, občutimo pa še vedno težko. Saj je svet kot da zaklet zaradi sebičnosti, egoizma, skrbi za lastne interese in ugodje za lastno rit. Zajeban in zašit, bi rekel raper.
Ne daleč nazaj je še prevladovala teorija sebičnega gena, ki razlaga tak svet kot posledico ohranitvenega gona. Preživi pač močnejši, tisti, ki je najprej poskrbel zase. Nove znanstvene raziskave so omajale vladavino darwinizma tako v živalskem svetu kot v človeški družbi. Živali se povezujejo in pomagajo druga drugi, da bo njihov rod preživel. So solidarne po svoji naravi. In taki smo tudi ljudje! Ne bi preživeli, če ne bi bilo tako. Samo SKUPAJ je možno živeti tako, da ima življenje prihodnost. Samo skupaj, držeč za roke drug drugega, kot poje sufijski mistik Hafis v »himi« solidarnosti z naslovom Iz velike nuje:

Iz
velike nuje
se držimo za roke
in plezamo.
Če ne ljubimo, se spustimo.
Poslušajte,
teren tukaj okoli
je
dosti preveč
nevaren
za
kaj
takega.


Zato se ne zapirajmo vase in ne delajmo le zase. Da ne bomo ostali brez zaklonišča.