četrtek, 26. junij 2014

Bodimo avtohtoni!

»Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!« je opozorilo francoskega filozofa A. C. Sponvilla, katerega študija Mala razprava o velikih vrlinah je moj brevir. Vedno znova berem to knjigo, vedno znova citiram Sponvilla, najpogosteje prav misel o spominu. Kajti živimo v času, ki kot da je brez spomina, in če že govorimo o preteklosti in nujnosti spominjanja, ne mislimo na ta spomin, o katerem piše Sponvill: »Človek je duh samo zaradi spomina; človeški smo zaradi zvestobe.«
Ena temeljnih človekovih potreb je potreba po pripadnosti. Občutiti pripadnost pomeni doživljati se kot del družine, skupnosti, naroda, del kulture, civilizacije … Del okolja, ki ga poznamo. Ljudje so vse bolj osamljeni prav zato, ker ne občutijo več pripadnosti. Nimajo življenjske izkušnje zvestobe ne v spominu ne v vsakdanjem bivanju. Občutek imajo, da so za vse sami, da nimajo nikogar in ničesar, na kar bi se lahko naslonili. Da so ločeni od drugih in sveta. Hkrati pa mlade generacije gojijo iluzijo, da so povezani z vsem svetom, da prek spleta itak komunicirajo s komer hočejo in kadar hočejo. Sploh pa so sami središče sveta, itak! Selfiji so zdaj najljubše podobe, ki jih širijo prek različnih socialnih omrežji: »Poglej me! Me vidiš? A nisem faca?«

Družboslovci opazujejo te vase zagledanosti, ki se razkazujejo kot nekaj posebnega, v bistvu pa so umetno ustvarjeni produkti. Kopije kopij. Zanje je pomemben le videz, površno izbrane modne identitete. Javne podobe se tržijo in z njimi se pretežno ukvarjamo. Ne s tem, kaj kdo misli, še manj s tem, kako kdo zares živi.
Opisano je površina sveta, ki nam ga predstavljajo ključni oblikovalci identitet in šepetalci življenjskega smisla: množični mediji in politiki ter njihovi gospodarji: multinacionalke za semena, za hrano, za zdravila, za oblačila … Za takšna in drugačna naročila, ki nas delajo odvisne od njih. »Slovenija postaja zemlja brez domačega 'semena' – država marionet tistih, ki imajo v rokah vzvode dejanske moči,« pravi pater Karel Gržan.
Kljub temu in temu navkljub je vsak dan bujnejša rast avtohtonih semen! Tudi na Slovenskem se širi zavedanje, da je pomembno biti sam svoj gospodar. Na svoji zemlji, s svojo hrano. Kar jemo, to smo. Zato je tako pomembna lokalna in doma pridelana zelenjava, zato velja saditi, gojiti in jesti domače vrste sadja! Današnji stoletniki so ljudje, ki so kot otroci in mladina jedli zdravo, v skladu z letnimi časi in naravo, v kateri so živeli. Čeprav so bili revni, se v revščini pretolkli skozi prvo in drugo svetovno vojno, so mnogi zdravi kot dren. Ker zdravje ne temelji na velikih količinah hrane, temveč na skromnih obrokih iz avtohtonih vrst.
Dobra novica je, da se vrtičkarstvo, najemanje njiv, zadružništvo, blagovna menjava, celo lasten denar (primer Trbovelj, ki so vključene v gibanje Tranzicijska mreža, v kateri deluje že 40 držav in okoli 1400 mest!) hitro širijo. Tako raste razosebljenemu, pogoltnemu kapitalizmu v brk drugačen svet. Vzporedni svet vrednot, ki smo jih ne tako dolgo nazaj še živeli, in jih bomo kmalu spet, če mislimo kot človeštvo preživeti. Ne več odločanje iz centrov moči, od zgoraj navzdol, temveč od spodaj, med ljudmi za ljudi rastejo vizije, kakšno družbo potrebujemo.
Kajti zares ne pozabimo nikoli. Človekova duša se od pradavnine ni dosti spremenila, deluje v skladu s kolektivnimi arhetipi in vzorci, v katerih je zapisan spomin skupnosti. Telo ima spomin, vsaka naša celica se spominja, kako smo živeli, kaj jedli, katere bolezni preboleli, česa nas je strah in v kaj upamo. Večina tega ne zazna, ne prepozna. Ko nas bo med ozaveščenimi večja množica, bomo spet povezani v skupnosti, bomo spet zdravo jedli, več spali, se veselili s prijatelji, pomagali drug drugemu. Sejali avtohtone rastline in sadili avtohtona drevesa!
Slovar slovenskega knjižnega jezika piše, kaj pomeni beseda avtohton: »Ki je po izvoru od tam, kjer živi; domač, prvoten: avtohtoni narodi; avtohtono prebivalstvo / avtohtona rastlina, drevesna vrsta // knjiž. izviren, samonikel: avtohton umetniški izraz; avtohtona poezija«. In za to gre: da smo, kar smo. Vpeti v resničnost bivanja s spominom na vse, kar nas je oblikovalo in hranilo. Samonikli in samosvoji v telesu, duši in duhu. Ne izvrševalci povelj sebi odtujenega sveta, temveč ustvarjalci takega, v katerem smo zares doma.
Hitro lahko prepoznamo, kje je naš dom. Tam, kjer se dobro počutimo! Tam, kjer so ljudje, s katerimi se imamo radi. In so stvari, ki jih zares potrebujemo prav take, kakršne smo soustvarili: avtohtone. Lasten šolski sistem za otroke, ki živijo tu, in ne kopija kitajskega za poceni delavno silo in več odstotno gospodarsko rast. Javno zdravstvo za dobrobit vsakega prebivalstva in ne privatne firme za kovanje dobičkov na račun bolnih in nevednih. Zelena delovna mesta za ohranitev avtohtonih rastlin in živali, za izkoriščanje obnovljivih virov energije …
Kaj bi vam pravila, VIVA je revija za boljše življenje zato, ker o vsem tem piše, nas vzgaja in spodbuja k avtohtonosti različnih vrst. Da ne bi pozabili na tisto najpomembnejšo, ki omogoča vse druge, prepisujem iz knjige Dotik življenja besede Thich Nhat Hanha, angažiranega budista in navdihovalca: »V družbi je treba veliko postoriti – delovati proti vojni, družbenim krivicam itn. Najprej pa se moramo vrniti na lastno ozemlje in poskrbeti, da na njem vladata mir in harmonija. Prej ne moremo za družbo storiti ničesar. Začnimo takoj! Vsem priporočam, da se vrnete sami k sebi in poskrbite za malega dečka oziroma deklico, ki prebiva v globinah naše ranjene duše. Potem bomo mirnejši, bolj razumevajoči in ljubeči, okolje pa se bo začelo spreminjati. Naša navzočnost bo dobrodejno vplivala na druge in lahko bomo vplivali nanje in na našo družbo.« Ali, kot je rekel Gandhi in smo sprejeli za svoje vodilo v gibanju TRS: »Bodi sam sprememba, ki jo pričakuješ v svetu.« Bodi avtohton!