petek, 23. maj 2014

Kako živeti: Življenje Michela de Montaigna z enim vprašanjem in dvajsetimi poskusi odgovora Sarah Bakewell

Prevedel Janez Penca, Penca in drugi, 2014, m.v., 363 str., 28,50 €
»Pogled usmerim navznoter, tja ga uprem in ga zaposlim. Vsi gledajo predse, jaz pa gledam vase; ne ukvarjam se z ničemer drugim razen s seboj; neprenehoma se opazujem, se ocenjujem, okušam se … prekopicujem se v samem sebi«, je zapisal Michel de Montaigne davnega leta 1580 v znamenitih Esejih. In prekucnil literaturo, njene bralce in mnoge avtorje. Od takrat traja njegov povsem moderen pogled vase, opazovanje in samorefleksija, kakršne pred njim ni bilo. Tudi za njim ne v takšnem obsegu, tako na široko in globoko. A ne zato, da bi kričal po pozornosti, čemur smo priče danes, temveč zato, da bi z drugimi podelil »doživetje biti človek«. Jim postavil ogledalo, v katerem bi lahko prepoznali lastno človečnost.

Ne preseneča, da je očaral tudi knjigoljubko, angleško pisateljico Sarah Bakewell (1963), ki se je potopila v njegovih sto sedem esejev, preučila čas in kraje, v katerih se je gibal Montaigne, študirala avtorje, ki jih je ta plemič, vladni uradnik in vinogradnik navdihoval. Od Blaisa Pascala do Virginie Woolf, od Shakespeara, George Sand, R. W. Emersona do W. Whitmana, A. Gida in S. Zweiga, da jih naštejem le nekaj. Vsi po vrsti so navdušeno prebirali ne to, kaj naj bi ljudje počeli – Montaigne pač ni bil ne pridigar ne moralizator – temveč »tisto, kar dejansko počnejo. Želel je vedeti, kako živeti dobro življenje – primerno in častno, a hkrati polnokrvno, izpolnjujoče in cvetoče človeško življenje.« Ni filozofiral, ni si izmišljeval, temveč je opazoval, predvsem, kot rečeno, slikal samega sebe. Ko je zapisoval opažanja tudi o navidez najbolj banalnih rečeh – prebavi ali uriniranju, denimo – je odprl vrata prostora, v katerem smo tudi mi doma. Kot da je že davno pisal o meni, tebi, o vseh nas, ki bivamo danes. Saj se človek pravzaprav ni kaj dosti spremenil, četudi je poletel na Luno in je izumil atomsko bombo ...
Debele knjige Kako živeti, ki se jo kljub temu z lahkoto prebere s slastjo, ni moč predstaviti takole na kratko. Zato bom le naštela vseh dvajset odgovorov na to eno, ključno vprašanje našega bivanja: Kako živeti? Po vrsti: 1. Ne obremenjuj se s smrtjo!, 2. Bodi pozoren!, 3. Najprej se moraš roditi!, 4. Beri veliko, pozabi večino prebranega in bodi počasne pameti!, 5. Preživi ljubezen in izgubo!, 6. Uporabljaj drobne zvijače!, 7. Dvomi o vsem!, 8. Pridrži si kamrico zase!, 9. Bodi družaben – živi z drugimi!, 10. Prebudi se iz mrtvila navade!, 11. Živi zmerno!, 12. Varuj svojo človečnost!, 13. Stori nekaj, česar pred teboj ni storil še nihče!, 14. Pojdi po svetu!, 15. Delo opravi dobro, a ne predobro!, 16. Filozofiraj samo po naključju!, 17. Razmišljaj o vsem, ne obžaluj ničesar!, 18. Opusti nadzor!, 19. Bodi vsakdanji in nepopoln!, 20. Naj bo odgovor življenje samo!
Da so bili Eseji 180 let na Cerkvenem indeksu prepovedanih knjig, naj bi bili krivi Montaignovi eseji o živalih. O njih je pisal tako, kot bi imele tudi živali zavest. Denimo njegova mačka, o kateri je avtorica zapisala: »Ona ga je, ko si je v neprimernem trenutku zaželela igre, spomnila na to, kaj pomeni biti živ. Spogledala sta se in samo za hip je prestopil vrzel, zato da bi se lahko videl z njenimi očmi. Iz tega trenutka – in neštetih podobnih – izvira vsa njegova filozofija.« A zdi se, da so mu varuhi pečata enako zamerili njegovo nedogmatično držo, brezmejno radovednost, spoštovanje drugih in drugačnih, predvsem pa uživanje življenja brez občutkov grešnosti in krivde.
»Berite Montaigna, pomiril vas bo«, ga je priporočal Flaubert. »Berite ga, da bi živeli.« Žal imamo Slovenci prevedenih samo devet njegovih esejev in Kondorjeva knjižica iz leta 1960 je že kdaj pošla. Ta čas negotovosti in strahu kar kliče po takojšnjem ponatisu, predvsem pa po izdaji celotnih Esejev. Vrhunski prevajalec Branko Madžarevič se je že lotil tega življenjskega projekta, hura! Lepo ga prosim, naj ga čim prej konča.