torek, 29. april 2014

»Živeti moramo drugače«

»Kako bi radi poslali svoje otroke v svet? Jih želimo pripraviti na družbo strahu ali hočemo, da bi živeli v svobodi, solidarnosti in sreči? Čas je, da spremenimo način mišljenja. Najdemo nove zamisli in oblikujemo nove koncepte. 'Izobraževanje' lahko nadomestimo s 'spoštovanjem', 'profit' z 'vrednostjo', 'strah' z 'ljubeznijo'. Ni torej čas za nove črke, ampak za novo abecedo vrednot.«

Tako najavlja dokumentarni film Abeceda njegova ekipa s slovitim avstrijskim režiserjem Erwinom Wagenhoferjem na čelu. Film je bil uspešnica v Avstriji in Nemčiji in tudi v Ljubljani še po mesecu dni od premiere igra pred polno dvorano. Zaradi znanega kritika neoliberalističnega gospodarskega sistema in globalizacije, ki je udaril že dvakrat. Leta 2005 s filmom Mi hranimo svet in tri leta kasneje z dokumentarcem Denar sveta vladar. V prvem je osupnil z razkritjem gnusobe živilskopredelovalne industrije, v drugem je pokazal denarne tokove in krivično porazdelitev bogastva. Z Abecedo kaže, da imamo šolstvo, ki izdeluje profile za prav tak svet. Učijo za sužnje dela in zasužnjene potrošnike. Je tako življenje smiselno? sprašujejo vsi trije dokumentarci, Wagenhofer pa pravi: »Živeti moramo drugače«.

Mediji so Abecedi naklonili veliko pozornosti, spraševali so mnoge intelektualce, kaj mislijo o filmu in našem šolstvu, Dnevnikov Objektiv (12. aprila 2014) pa je priobčil imeniten intervju z režiserjem Wagenhoferjem. Sama sem vodila pogovor po premieri pred polno dvorano in občutila izjemno zanimanje za probleme, ki jih film realistično naniza. Čas je zrel, da bi začeli misliti drugače, in živeti tako, da ne bi šel v maloro ves svet z našimi otroki vred.

Znani profesor imunologije, pisatelj in pesnik dr. Alojz Ihan, je oster: »Človek je zaznamovan, če ne dosega standardov, ki so jih seveda ustvarili umetno, preračunljivo. Tragično je, da se celotna otrokova bit identificira z rezultati. Kadar med takšnim družbenim programiranjem starši oziroma vzgojitelji otroka prezrejo, poškodujejo, uničijo njegovo naravno dano osebnost, se takšen človek zabrazgotini in postane okorel. Mehansko, precej neživo bitje. Zombi.«

In takšni visoko izobraženi, po šolskih standardih uspešni in v neoliberalnem sistemu učinkoviti »zombiji«, so ustvarili suženjske okoliščine, v katerih živi večina zahodnega prebivalstva. Ki naše otroke izobražuje za isto. Isto pa se z istim nikoli ne spremeni. Za spremembe in drugačen svet so potrebni mladi ne predvsem z visoko kognitivno inteligenco, temveč čustveno in socialno inteligentne, sočutne osebnosti. Ki upajo neprilagojeno razmišljati. Drugače kot zgolj enodimenzionalno.

Na filmskem plakatu je zapisana trditev sira Kena Robinsona – njegovo predavanje na TED si je ogledalo že več kot deset milijonov spletnih gledalcev! – da se 98 odstotkov otrok rodi zelo nadarjenih, po šolanju pa ostaneta nadarjena le še 2 odstotka. »Ko so otroci stari štiri leta, postavijo do štiristo vprašanj na dan, potem pridejo v šolo in radovednost jih v hipu mine. Pri desetih letih ne postavljajo nobenih vprašanj, stvari jih ne zanimajo več.« Kam izgine domišljija, kako uspe večini šol zatreti otrokove talente in njegovo ustvarjalnost?

»Ljudje morajo funkcionirati, to je edino, kar je pomembno,« pravi Wagenhofer v intervjuju z Vesno Vaupotič. »Toda ljudje, ki le funkcionirajo, niso več ustvarjalni«. In nas spomni, kako je v teh krajih nastala šola. Prve obvezne javne šole je uvedla Marija Terezija leta 1774. Ker so pruski vojaki vedno znova namlatili avstro-ogrsko vojsko, so Mariji Tereziji rekli, da jim to uspeva zato, ker imajo Prusi šole, v katerih poučujejo vojake in oficirje. Vojašnice. In še danes je veliko poslopji v Avstriji in pri nas podobnih kasarnam. »V časih industrijske revolucije so nato potrebovali industrijsko izšolane ljudi, takšne, ki so znali streči strojem, in od takrat se v grobem ni veliko spremenilo,« ugotavlja Wagenhofer.

»V Avstriji imamo šestdeset let gospodarsko rast in kljub temu več dolgov in brezposelnih kot kadarkoli po vojni. To vodi v katastrofo,« je prepričan režiser. Zato meni, da bi se morali posloviti od življenja, ki je v celoti podrejeno le gospodarskim koristim. S konkurenčnostjo se pač ne bomo mogli spopasti s podnebnimi spremembami, denarja pa tudi ne moremo jesti … Ali je naš namen res postati tako »uspešni«, kot so Kitajci, sprašuje Wagenhofer, in doda: »Med mladimi na Kitajskem je najpomembnejši vzrok smrti samomor, desetine mladih v cvetu življenja podleže pristisku, ki ga ne morejo zdržati. Je to smiselno?«

Je smiselno, da hodijo otroci v šolo ob sedmih zjutraj in prihajajo domov po deveti uri zvečer, za konec tedna pa imajo še inštrukcije? In zavidajo staršem, ki lahko v miru gledajo televizijo, oni pa se morajo kar naprej učiti, popolnoma izčrpani? Tako je šolanje najbolj nadarjenih na Kitajskem …

Ne, mučenje in dresiranje otrok je v nasprotju z največjo željo večine staršev: da bi bili otroci srečni. V Abecedi je prikazanih nekaj primerov drugačnega učenja, ki ga je čedalje več. V si moji trije vnuki, denimo, obiskujejo Waldorfsko šolo, v kateri prepoznavajo talente vsakega posameznega učenca, in otroke spodbujajo, da se razvijajo v to, za kar so obdarjeni. Negujejo njihove duše in razgibavajo telesa, predvsem pa poudarjajo domišljijo in ustvarjalnost ter jih učijo biti dobri ljudje, zreli za skupnost v vsakdanjem življenju.

Ista novinarka, Vesna Vaupotič, je v Objektivu (26. aprila) predstavila nemškega specialnega pedagoga Niklasa Gidiona, učitelja in neformalnega ravnatelja svobodne demokratične šole Kapriole v Freiburgu. Obiskal je Ljubljano, da bi predstavil koncept šole, v kateri se otroci svobodno igrajo, učijo pa se prostovoljno in takrat ter to, kar jih zanima. V Evropi je že več kot trideset svobodnih demokratičnih šol, nekatere imajo že več desetletno tradicijo. Najstarejša, Sumerhill School v Angliji, je bila ustanovljena že leta 1921, veliko pa so jih ustanovili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kot rečeno, se v šoli Kapriole otroci – ne uporabljajo besede učenci – učijo le takrat, ko to sami hočejo, in tisto, kar jih v resnici zanima. Odrasli jim zaupajo, da se radi učijo, če jih le pustimo pri miru, saj so tega vajeni od svojega rojstva naprej. Prisil ne potrebujejo, žene jih lastna radovednost in vedoželjnost.

Šola je odprta od 8. do 16. ure, prisotnost je obvezna med 8.30 in 13. uro. Najvišje telo v šoli, ki je tako odločilo, je šolska skupščina. Sestaja dr enkrat tedensko, vodijo pa jo otroci sami. Na skupščini lahko glasujejo vsi prisotni, vsak od 150 učečih se in 24 učiteljic ter učiteljev, ki imajo po en glas. V šoli ni razredov in tudi urnika nimajo. Delavnice in predavanja nastajajo na željo otrok in mladostnikov, ki svoje želje napišejo na listke, izbrane pa so tiste, ki dobijo največ glasov.

Gidion je vsako leto znova presenečen, da se otroci želijo učiti klasičnih predmetov: materni jezik, matematiko in angleščino. Tak je pač kulturni vzorec, v katerem živimo, in zato mislimo, da so ti predmeti za naše življenje najpomembnejši. Kljub temu pa imajo kup delavnic, ki dograjujejo tovrstna znanja: lesna delavnica – te bi po strašni gozdni naravni katastrofi v Sloveniji zdaj najbolj potrebovali!, delavnica pisanja, razne umetniške delavnice, gledališka igra, pa povezani naravoslovni predmeti s poskusi v laboratoriju, vrtnarska delavnica (hura!), kuhanje in peka, športne igre, branje knjig mlajšim otrokom itd.

Najbolj me je navdušilo, da imajo v šoli tudi priznane »predmete«, kot so klepetanje s prijatelji in poležavanje na zofi! Lenarjenje in dolgočasenje sta pomembna procesa učenja, je prepričan Gidion, rekoč: «Dolgočasje je v naši kulturi hudo podcenjeno«! Ja, brez navideznega lenarjenja sploh ni pravega ustvarjanja. Saj se intuicijo zasliši le v trenutkih »ustvarjalne lenobe«, kot so jo poimenovali stari Grki …

Ko sem za potrebe tele kolumne plula po internetu, sem pogledala dokumentarni film Children Full of Life o učitelju Toshiru Kanamori, ki poučuje 4. razred osnovne šole nekje na Japonskem. Uči predvsem kako živeti. Kako priti v stik s svojimi najglobljimi čustvi, kako prijateljevati in sočustvovati, kako delati timsko, skupaj za skupnost. Ko pride mr. Kanamori v razred, pozdravi učence z vprašanjem, zakaj so v šoli. Otroci skačejo, dvigujejo roke in vreščijo: »To be happy!«

Ko bomo razumeli, da smo ne le v šoli, temveč na svetu prav zato, da bi bili srečni, se bo svet začel spreminjati. Ko bo več srečnih kot nesrečnih, pa bo povsem drugačen, kot je danes. Naj se čim prej zgodi, naj se!

P. S. Zadnjo kolumno za www.autograf.hr , 27. kolumno, sem napisala 27. aprila 2014!

Vse kolumne je iz slovenščine v hrvaščino prevedel Dubravko Poletti Kopešić dubravko.polettik@gmail.com