nedelja, 20. april 2014

VRT -- VRATA NOVEGA SVETA

Ujela sem dih v votlino grla:

luč je zažarela v meni,

razsvetlila, kdo res sem.

Čvrsto sem se oprijela notranje luči

na dolgi poti čez kraljestvo teme.

Med hojo sem sejala semena svetlobe,

kjerkoli se je moja noga dotaknila tal.

Lalla*

Tema je gosta. Tema tega sveta. In znamenja na nebu strašna, pravijo astrologi in mojstri džotiša (jyotish). Mediji prinašajo grozne novice, ljudje obupujejo, vijejo roke in jadikujejo, kako je hudo. Kaj nam je storiti, le kaj?

Obupavanje in tožbe temo le še bolj gostijo. In sejejo strah, ki je najslabša energija vseh energij. Temo se odganja na drugačen način. Zelo preprosto: prižgati je potrebno luč.

Luč je znotraj. Zažari v meni, pravi mistikinja Lalla, ki je živela in žarela v Kašmirju v 14. stoletju. Žarela tako močno, da je prešla svoj čas in prostor in nas z enako silovitostjo osvetljuje tudi danes. Kot vsi največji, ki nikoli ne umrejo, saj njihova »semena svetlobe« vedno znova preženejo temo.

Ko je človek notranje osvetljen, gleda isti svet kot vsi, a vidi druge reči. Vidi tisto, kar je z lučjo prežarjeno. Ne zakriva si oči pred temo, a svoje srce odpira svetlobi, ki je njegova vsakdanja hrana. In tako v tem temnem času, ko svet razpada na dvoje, ko se zlo bori proti dobremu, z osvetljenimi gradi drugačen svet. Nov svet, ki je že tukaj. Njegovi obrisi so vidni. Roke, ki ga zidajo, zaznamovane z znamenji novega časa.

Hvaležna sem, da živim prav v tem času. Kakšen privilegij je gledati na lastne oči rast novega vrta, v katerem je človek doma!

Vrt ima pradavno ime: ENO. V njem sta prebivala Adam in Eva, dokler nista užila sadeža z drevesa spoznanja. Prva človeka, ki sta hotela posedovati védenje, pred katerim ju je posvaril Bog, rekoč, naj ne jesta z drevesa spoznanja. Želja po védenju je bila močnejša. Spoznala sta in bila izgnana iz rajskega vrta. Od takrat človek biva v svetu dvojnosti, živeč v grozi ločenosti. Izgubil je občutek za povezanost vsega z vsem. Izgubil je svoj pravi dom, ki je v vse-enosti.

A niso izgubili tega doma vsi ljudje! Izgnanci so le tisti, ki si domišljajo, da niso narava. Davna plemena, katerih duh je še živ v tako imenovanih »primitivnih« ljudstvih, so živela doma, in njihovi potomci tega niso pozabili: da so narava. Da je njihova mati Zemlja in oče Nebo. Da je vesolje vse okoli nas in v nas samih. Da smo soodvisni drug od drugega, zato nikoli gospodarji kogarkoli, temveč le služitelji vsega, kar diha in živi. Ljudje, rastline in živali smo bratje in sestre iste matere. Matere Zemlje.

Zato so na mnogih rokah, ki zidajo nov svet, znamenja zemlje. Na drugih se iskrijo zvezde, ki pletejo mreže notranjih in zunanjih vesolj. Marsikateri imajo odprto tretje oko, ki zaznava vse-enost. Veliko jih je, ki se odločajo intuitivno, saj imajo dober stik sami s seboj, zato tudi z vsemi in vsem okoli njih …

Pred dnevi sem bila med tistimi, ki imajo znamenja zemlje na svojih rokah. Delajo na videz nekaj precej običajnega, ampak ustvarjajo neobičajno, ki bo običajno tudi po njihovi zaslugi kmalu postalo. Z otroki namreč ustvarjajo šolske ekovrtove. Pred leti bi jih lahko prešteli na obe roki, danes je šol in vrtcev z ekovrtom že več kot sto. In kako čarobni vrtovi so to! Še bolj čarobne pa so posledice, ki jih občutijo otroci, starši in celotno lokalno okolje. Skupaj gradijo drugačen svet.

Že od začetka sem ambasadorka šolskih ekovrtov. Tudi letos sem najbolj prizadevnim članom Mreže Šolskih ekovrtov podeljevala znake »Šolski ekovrt«, radostna, da smem biti med njimi, ki ustvarjajo nov svet. Ko sem gledala fotografije vrtov ob vrtcih in šolah, mi je igralo srce: vrt ni le kos obdelane zemlje, temveč je hkrati simbol novega sveta, ki ga delajo ročice in roke malih velikih ljudi pod mentorstvom modrih z znamenji sejalcev svetlobe.

Prav tako učenje, kot ga omogočajo šolski ekovrtovi, je bistveno učenje za nov čas.

Ne gre za memoriranje podatkov, za to imamo danes računalnike. Gre za doživljajsko pedagogiko. Za izkustveno učenje, ki je najuspešnejše učenje od rojstva do smrti. Ker je to učenje iz življenja za življenje.

Ob podelitvah znakov »Šolski ekovrt« -- motivator, organizator, vrhovni učitelj in še vse ostalo je Inštitut za trajnostni razvoj v Ljubljani -- vedno znova izražam hvaležnost učiteljicam in (redkim) učiteljem, ki z otroki sadijo od sadnih dreves do zelišč, okopavajo zemljo in zalivajo, delajo zastirke, odstranjujejo plevel in nabirajo sadove tistega, kar so skupaj posejali in posadili. Pogosto to še skuhajo in pojedo. Da je krog zaključen: čudež začetka, rasti in obroditve ter konca in potem spet novega začetka pred otrokovimi očmi, pod njegovimi rokami in nogami, v njihovih ustih in telesih …

Tako šola vzgaja otroke v biti narava. Doživljati štiri letne čase, suše in povodni, polne in prazne lune … Predvsem pa doživeti čudež rojstva in smiselnost smrti. Smrti, ki ni konec, temveč je vedno dar. Darilo za drugega, humus za novo življenje.

Otroci na vrtu rastejo v odgovorne ljudi. Saj so osebno odgovorni za to, da pravočasno zalijejo solato, da pulijo plevel, da okopavajo rože, da pobirajo odpadla jabolka, da … Odgovorni so za življenje; mar jim je za to življenje! Najpomembnejših vrednot se ne učijo iz učbenikov o etiki, temveč z delom na vrtu. Z delom, ki ga bodo nadaljevali, četudi le v lončkih na oknih ali v koritih na balkonih. Morda pa mnogi na vrtovih, ki jih bo vse več in več.

Zavedanje o pomenu samooskrbe s hrano namreč strmo narašča. Zato vzpostavljajo obdelovalne površine tudi na obrobjih in sredi mest. Urbani vrtovi so odgovor na neoliberalizem in njegovo edino »vrednoto« - denar. Vse več je mest z urbanimi vrtovi tudi na Slovenskem. Nekatere občine sklepajo najemne pogodbe brezplačno, druge zaračunavajo najemnino med 10 in 20 evrov na leto. Že več kot desetletje govorim, kjer le morem: ne sprašujte se, koliko imate na računu v banki, vprašajte se, ali imate vi oziroma vaši bližnji njivo in izvir pitne vode. Kajti ko bo res hudo, nihče ne bo mogel jesti denarja in pitna voda že postaja dragocenejša od nafte …

Kar me še posebej veseli, je širjenje permakulture na vse številnejših njivah in vrtovih. Ne gre le za naravno kmetovanje, temveč za tisto, o čemer govorim, ko govorim o novem svetu. In kar najbolje opiše knjiga japonskega modreca Masanobuja Fukuoke Revolucija ene slamice. Knjiga je najboljši vodnik za trajnostno bivanje, saj diha zen, filozofijo skromnosti in preprostosti. »Filozofijo niča« v odnosu do kmetovanja, prehrane in življenja nasploh.

Kar me še dodatno razveseli vedno znova, je dimenzija podjetnosti naših novih »kmetov«. Njihova iznajdljivost in uresničevanje gesla »vse je za nekaj dobro«. Tako, denimo, je nek naš kmet, danes milijonar, pred leti razmišljal, kaj mu je storiti z uničenimi jabolki, ki jih je stolkla toča. Niso za prodajo, kajpada. Kaj pa naj naredi z ogromno količino poškodovanih jabolk? In se je spomnil na strica, ki je za domačo rabo delal odličen jabolčni kis. Po tem starem naravnem receptu je predelal jabolka v kis in takoj ustvaril prepoznavno blagovno znamko, saj njegov imeniten kis kupuje večina nakupovalcev velikih slovenskih trgovin. Možak je na Poljskem kupil staro tovarno, v kateri zdaj proizvajajo ta prepoznavni jabolčni kis. In bo kmalu začel delati še gorčico in kečap …

Ali pa: Dva brihtna Slovenca sta ugotovila, da je vse več »drugačnih kmetov«. Takole ugotavljata (Delo, 12. aprila 2014) podjetnika, ki osvajata trg z agrohomeopatijo: »V zadnjih letih se je pojavil čisto nov uporabnik izdelkov za vrt, ki je mlajši, bolj izobražen in osveščen, cenovno manj občutljiv, nima veliko znanja o vrtu, za vrtnarjenje pa se odloča zaradi nezaupanja v ponudnike sveže zelenjave in sadja.«

Njuna inovativna linija izdelkov za naravno trajnostno vrtnarjenje brez agrokemikalij je uspešnica na Slovenskem. Osvaja pa tudi sosede: Hrvaška in Avstrija že prodajata njune izdelke, kmalu začnejo s prodajo v Italiji in Švici, osvojili pa bodo tudi Nemčijo.

Če nimaš zaupanja v ponudnike zelenjave in sadja, ne tarnaj, temveč se sam loti pridelovanja. Omisli si svoj vrt! Če je tema sveta pregosta, ne preklinjaj, temveč začni sam graditi drugačen svet. Vrt, v katerem bomo vsi povezani v eno. Vrt, na katerem ne bodo rasli jaz, jaz, jaz, temveč bomo prepleteni v mi. Vrtovi so vendar delo skupnosti za skupnost! Saj zato pa so simbol drugačnega sveta in znamenje novega časa.

* Pesem je iz angleškega prevoda Lalle v kašmirščini prevedla Tina Košir Mazi. Njen izbor strastnih, lepih Lallinih pesmih lahko preberete na: http://tina-kosir.blogspot.com/