nedelja, 27. april 2014

Ni treba!

Kadar je Ljubljana tiha in mirna, je moje najljubše mesto na svetu. Prav taka je danes, ko to pišem (sobota), velikonočno praznična in spokojna, ceste prazne, celo pri moji branjevki na tržnici, kjer se ob sobotah vijejo vrste, danes ni bilo nikogar, in tudi na pošti so bile le uslužbenke.

Meščani in meščanke so se odpravili na potovanja in dopustovanja, mnogi so odšli na vikende, veliko pa se jih je zaprlo za zidove domovanj, kjer pripravljajo praznična jedila. In gredo potem v cerkev z njimi, da se vrnejo za mize z blagoslovljenimi dobrotami: šunka kot Kristusovo meso, hren kot žeblji, s katerimi so ga pribili na križ …

Kristus na Slovenskem je sveta figura s posebno močjo. Vsako leto znova se sprašujem, zakaj ga večina slavi predvsem kot križanega. Slavi njegovo trpljenje in se spušča na kolena pred njegovimi ranami. V cerkvah in kapelicah s sklonjeno glavo umirajoči Kristus na križu tolaži vernike. Kot da ne verjamejo, da je Kristus vstal! V deželah Južne Amerike in Afrike plešejo in se veselijo njegovega vstajenja, ga božajo in poljubljajo, vstalega brata. Na Slovenskem s ponižno sklonjeno glavo podoživljajo njegovo trpljenje in objokujejo njegove rane in smrt.

Pa res podoživljajo Kristusovo trpljenje? Se mi zdi, da vedno znova nanj projicirajo lastne križe in težave. In ko jih vidijo zunaj sebe, se spustijo na kolena pred trpljenjem Drugega. Ker jih je strah stopiti noter vase in se zjokati nad svojo ranjenostjo. Podoživeti svoje osebne travme, se potopiti v lastno bolečino. In verjeti, da se je možno dvigniti, zapustiti solzno dolino in odrešeno slaviti življenje.

»Slovenci imamo vse znake travmiranega naroda«, berem danes v Delovi Sobotni prilogi jungovskega psihoanalitika in leto dni mojega učitelja psihološke astrologije, Matjaža Regovca. Novinarki Patriciji Maličev slika portret slovenske kolektivne duše, kaže obrise travmiranega naroda: »Mimika obraza ne odseva resničnega razpoloženja – to je eden od najpomembnejših pokazateljev dinamike travme. Druga je zaprtost, neodzivnost, prestrašenost; gre predvsem za trdoto in neprizanesljivost, ki jo izražamo v odnosih drug do drugega.«

Ljudje na tej strani Alp so vajeni hude reči zamolčati. Jih spremeniti v družinsko skrivnost. V tabu, ki potem pritiska še na naslednje generacije. Iz roda v rod se vije slovenska trpeča pot! Skrivnost se spreminja v krivdo in sram, ta v smrtni strah … Zato se v teh kriznih časih še bolj stiskamo vase, jamramo in preklinjamo. Trpimo.

»Ko nastane kriza, je treba tvegati in storiti nekaj, kar se sprva zdi nemogoče. Treba je iti vase ter najti duhovni žarek, ki omogoči tveganje in zalet, da naredimo tisto nemogoče. Odpremo duri, zavihamo rokave, zberemo vire, ki obstajajo, pogledamo drugače in se lotimo novih, drugačnih priložnosti«, svetuje Matjaž Regovec.

Treba je iti vase in najti duhovni žarek. Kako imenitna priložnost za to bi bilo lahko velikonočno praznovanje! Da ne bi objokovali le Kristusovih ran, temveč predvsem svoje. Da bi topili naše obrambne mehanizme, dvigovali preproge, pod katere smo skrili svoje bolečine. Da bi k žegnanju nesli svoje odprto ranjeno srce, sprožili roke in ujeli v dlani upanje Njegovega vstajenja. Da bi zares verjeli!

A koliko je sploh verujočih v moji deželi? Statistika popiše vse, ki so jih nesli h krstu, ne glede na to, ali ti zares verujejo v vstalega Kristusa ali ne. Važno je, da ima RKC papir o opravljenem krstu. Kaj je v srcih »vernikov« pa kot da je krščevalcem malo mar …

»Psihološki komunizem je slovenskemu narodu naredil ogromno škode. Komunizem, ki je promiskuitetno uzurpiral božje mesto in ljudem dal napačen znak, da se da živeti brez duhovnosti,« ugotavlja Regovec. Prepričan je namreč: »Ko nastopi kriza, se je treba duhovno povezovati. Zato je v Sloveniji toliko samomorilnosti in splošne negativitete, zavisti, nepriznavanja drugačnih … To je temeljna dinamika duhovne praznine.«

Duhovno izpraznjeni nahajajo zapolnitve za svoj manko zunaj. V materialnem svetu. V svetu moči in oblasti, kontroliranja in nadziranja. Mnogi pa tudi v naslajanju nad Kristusovim trpljenjem in njegovim križanim truplom. Te velikonočne dni še posebej v strmenju v Kristusove rane in čakanju na sodni dan, ko bo prišel z ognjem in mečem poravnati krivice, kaznovati grešnike in nagraditi nedolžne …

Ni treba! vzklika pesnica Alenka Rebula. Ni treba! pravi v pesmi Kristus na Slovenskem, ki jo prebiram pred vsakoletno veliko nočjo. Ko tole berete, je ta že za nami, a ni se končala. Dokler odrešeni in osvobojeni ne zadihamo s polnimi pljuči radost bivanja, smo v trpljenju križanega. Dokler zares ne odpremo oči in se nasmehnemo osvobojeni v svoji veličini, nas hrabri Alenka Rebula:

Ljubljeni bratje,

kaj vendar počnete

ni treba trpeti za mojo slavo

ni treba garati za moje kraljestvo

ni treba moliti za uslišanost

ni se treba pokoriti za človeštvo

ni treba darovati nobenega jagnjeta več

ni treba klečati

ni se treba boriti za mojo zmago

ni vam treba gledati v križano truplo

kajti vsega odrešilnega imam v izobilju

in vse vam darujem zastonj

že davno sem premagal smrt

vi pa kar naprej zbijate križe

in jih dvigate vsepovsod

kot turobna vešala

zasenčili ste moje nebo in mojo zemljo

otroci ne morejo za mano

po rajski sledi

in odrasli ne čutijo

da so ozdravljeni

sem poglejte

nehajte strmeti v moje rane

in čakati na sodni dan

nikoli ne pridem z ognjem in mečem

ni mi treba deliti pravice in resnice

narobe ste me razumeli

moj glas se je izgubil skozi stoletja

nimam sovražnikov

ne kaznujem in ne nagrajujem

le večno čakam na vas

ni treba

samo odprite oči

in se mi nasmehnite

osvobojeni

v svoji veličini

zakličite za menoj

ni treba!