sobota, 12. april 2014

Moja učiteljica -- SMRT

Eto, pa se je zgodilo tudi meni. Da sem nastopila na prestižni prireditvi TEDx. V dvorani hotela Slon v Ljubljani. Naj se ve za ta zgodovinski datum: 3. aprila leta 2014.  Zgodovinski dogodek ni zato, ker je TEDx prestižna reč, ampak zato, kar vam bom zaupala v nadaljevanju.


 
Najprej pa tistim, ki morda še ne veste, kaj je TEDx, iz ZDA razširjen v mnoge države, tudi na Hrvaško (čeprav je v Zagrebu zamrl, je živ v drugih mestih). Na kratko pravi uradna predstavitev: TED je neprofitna organizacija, posvečena širjenju idej. Vsakoletna TED konferenca gosti vodilne svetovne mislece in akterje, ki posredujejo svoje ideje v obliki 3 do 18 minutnih govorov. Ti govori so kasneje brezplačno dostopni na spletni strani www.TED.com.

V duhu idej, ki jih je vredno širiti, je nastal TEDx, pri čemer x opisuje neodvisen, lokalni dogodek. Da sem nastopila, je zame pomembno zato, ker sem bila prepričana, da ne bom. Namreč, voditelj je na prvem srečanju povedal, da so najslabši tisti -- včasih sami odstopijo ali pa po vajah niso izbrani med govorce -- ki so navajeni improvizirati
in govoriti po navdihu. Kot bi slikal moj portret! Kaj torej počnem med njimi, ki so se pripravljeni učiti, hoditi redno na vaje, priti na generalko in šele potem nastopiti?

Ob povabilu sem mislila, da bom pač prišla na oder, povedala, kar mi bo dihal navdih za ovratnik in polagal v usta, in pika. Ni bilo te pike. Ker so bili pred tem predstavitveni pogovori, vaje … Ene sem se udeležila. Po tistem, ko sem imela dolg in oster pogovor sama s seboj. »Hej, ti!,« sem si rekla, »vsem razlagaš, da je tvoj življenjski moto 'Učim se, torej sem?, zdaj boš pa poniknila, ko bi ga morala uresničiti?« Ugovorov ne bom naštevala. Naj povem samo rezultat: Stisnila sem zobe, ker je zmagal moj učeči se notranji jaz. Takih okoliščin še nisem doživela, ameriškega načina promocije idej se še nisem šla, v takem formatu še nisem nastopila. Odlični argumenti, da enkrat poskusim! Pred prvo vajo sem nekaj ur noči namenila globoki koncentraciji na temo učenja oziroma svojega učitelja, kar je tokratni TEDx Park Tivoli imel za izhodišče. Narisala sem si govor pred oči, ga ponovila in potem mirno, globoko zaspala. Na prvi vaji sem bila od vseh najbolj osupla sama. Govor sem povedala brez zatikanja od začetka do konca. Tako, da mi ni bilo potrebno več hoditi na vaje. Prišla sem le še na generalko in na nastop.

Moja zgodba je bila na vrsti zadnja. Majhen dogodek, a velika zmaga zame, improvizatorko, ki se zanašam na navdih in so mi vaje v ponavljanju neznosne. Zato se je prekinila tudi moja nadebudna gledališka kariera, ha, ha … V filmih sem režiserje vedno prosila, naj z menoj vadijo samo korake, naj mi povedo, kje stoji kamera in naj ne zahtevajo, da bi večkrat ponavljala prizor, ker bom potem zagotovo pogorela. Ko sem predavala, sem rada plula sem in tja, navajal eno in drugo in tretjo knjigo in nikoli nisem vedela, kam me bo predavanje zapeljalo … Kaj točno sem v dvorani hotela Slon povedala, ne morem ponoviti. Kljub temu obnavljam govor, saj sem spregovorila o najpomembnejših lekcijah življenja. Ne le mojih osebnih. Vsi smo prej ali slej učenci največje učiteljice – SMRTI. »Učim se, torej sem«, je moje vodilo, odkar se zavedam. Saj zato se pa kar naprej učim! Če pomislim, koliko šol sem končala, koliko tečajev, seminarjev, delavnic sem obiskovala … Osemletka, gimnazija, diploma iz matematike in fizike na pedagoški akademiji, diploma iz novinarstva, magisterij, doktorat. Skupaj kakšnih trideset let neprekinjenega formalnega študiranja. Ob tem pa gora različnih tečajev: za taborniškega vodnika, za prostovoljnega bolničarja, šiviljski in krojaški tečaji, šoferski tečaj, jezikovni tečaj ... Da o različnih konferencah, seminarjih in delavnicah niti ne govorim. Še dodatno desetletje izobraževanja …

V kateri šoli od vseh številnih šol sem največ pridobila? Kateri učitelj oziroma učiteljica me je največ naučil/a? Največ mi je dala šola ŽIVLJENJA. In največ me je naučila moja učiteljica SMRT. Smrt mi je odprla oči, smrt mi je odprla SRCE. Bilo je 23. aprila leta 1990, ko mi je ljubi prijatelj telefoniral iz bolnišnice Golnik, naj brž pridem, ker je dobil diagnozo. Rak, se je glasila. Še kakšnih šest mesecev življenja, je povedal zdravnik. Teh šest mesecev njegovega življenja in umiranja je bila moja najpomembnejša univerza. Bila sem z njim v bolnišnici do njegovega prehoda skozi vrata, skozi katera ob rojstvu vstopimo in ob smrti izstopimo. Ali pa obratno, saj so vrata ena in ista za rojstvo in za smrt. Vrata v življenje TUKAJ in ZDAJ in vrata v življenje pred tem in za tem. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem se naučila prve najpomembnejše življenjske lekcije. On, ves šibak, z metastazami v kosteh je ležal na onkološki kliniki. Bil je tako sramežljiv, da je hotel opravljati potrebno na stranišču na hodniku bolnišnice, čeprav je do tja komaj prišel, nazaj v bolniško postelji pa še težje.

Nekega dne je na stranišču ostal celo večnost. Živčna sem hodila gor in dol po hodniku in premišljevala: »Če bo padel, se bo razletel, saj ima od metastaz najedene krhke kosti. Vstati ne bo mogel. Naj grem v stranišče in mu pomagam, preden bo prepozno? Naj pokličem na pomoč?« Šla sem k njegovi sobni zdravnici, dr. Metki Klevišar, prav tisti zdravnici, ki je ustanovila slovensko društvo hospic, katerega članica sem. Jokaje sem ji povedala, da je ljubi mi človek še vedno v stranišču in da se bojim, da se je poškodoval, morda prav zdaj umira … Ali naj odprem vrata in mu pomagam, sem jo v stiski spraševala. »Nikakor«, mi je odgovorila. »Ne vstopajte v prostor, ki ni namenjen vašim očem.« Jaz vsa pretresena: »Kaj pa če bo padel, kaj pa če bo umrl?« In dr. Klevišarjeva je odgovorila: »Če bo padel, bo ohranil svoje človeško dostojanstvo. Če boste vi vdrli v stranišče, bo to dostojanstvo izgubil.« Od takrat vem, kaj je človekova integriteta, kaj naše dostojanstvo. Ne vstopaj, kamor nisi povabljen. Ne svetuj, če te nihče ni prosil za nasvet. Ne vsiljuj se, ampak spoštuj drugega v njegovi celovitosti in enkratnosti. Človek ima svojo odgovornost, svojo voljo, ima svojo lastno pot in svojo zgodbo, v katero mi brez povabila nimamo pravice posegati. Sploh pa, vem danes: ČLOVEKOVO JE SAMO TISTO, ČESAR NE MORE IZGUBITI V BRODOLOMU, kot pravi sufijska modrost. Učiteljica smrt me je naučila najpomembnejših stvari v življenju.

Ko sem opravila lekcijo iz dostojanstva, je bila na vrsti učna ura ODPUŠČANJA. Čutila sem namreč, da prijatelja nekaj teži. In sem ga nežno spraševala, če morda komu še ni odpustil. »Jaz sem vsem odpustil, ampak ne vem, če je meni nekdo odpustil.« In mi je povedal, da se je mladostni prijatelj, s katerim sta delila vse dneve na športnem igrišču, nekega dne umaknil. Nekaj mu je zameril, a ne ve, kaj. Ne ve, zakaj se ga je začel izogibati. Tako rad bi ga pred smrtjo videl in povprašal o tem … Hitela sem domov in doma brž odprla telefonski imenik. Priimkov, kakršen je nosil prijateljev mladosti tovariš, je bilo v imeniku več kot eno stran. Zaprla sem oči in prosila Vesolje, Boga, vse višje sile, naj se mi prst ustavi tam, kjer bo pomoč. Še danes vem. Ustavil se je na imenu Marija. Ženska? On je vendar moški! A sem zavrtela številko, se opravičila, da najbrž narobe kličem, ker bi rada govorila z nekom drugim, s tem in tem namreč … Marija je rekla: »Imate srečo, to je moj brat.« Kje živi?, me je zanimalo. »V Skopju«, je odgovorila. Joj, v Skopju, tukaj v Ljubljani, na Onkološki kliniki pa umira njegov prijatelj, ki bi ga rad še enkrat objel pred smrtjo. Mudi se, zelo se mudi, sem ji smrkajoča od solza govorila. In ona spet: »Imate res srečo. Jutri bo prišel v Ljubljano.« Prosim, prosim, sem jo rotila, naj bo ob pol treh pred vhodom v stavbo D.

 Kadar človek odpre srce in misli na srečo drugega zares, globoko, kadar želi pomagati pri tem, kar si drugi želi najbolj na svetu, kadar si zares, zares pomočnik drugemu, takrat je Vesolje na tvoji strani. To zdaj že dolgo vem. Prepričana sem od tistega dne, ko je Marija povedala, da bo njen brat zagotovo prišel jutri pred Onkološko kliniko. Naslednji dan je bil ob dogovorjeni uri res tam ta ne več mladenič športnega telesa in toplih rjavih oči. Prijela sem ga za roko, mu na kratko povedala, za kaj gre, in ga odpeljala v sobo k umirajočemu prijatelju. Brez besed sta se objela in začela hlipati, potem glasno jokati. Čisto potihem sem ju zapustila in zaprla vrata za seboj. Šla sem na dvorišče in se čez kakšnih deset minut vrnila. Onadva pa sta se še kar objemala in jokala … Tako me je smrt naučila, kako pomembno je odpuščati. Kako pomembno je biti HVALEŽEN. Hvaležen za življenje, hvaležen za dihanje! Hvaležen za vsak trenutek na tem lepem božjem svetu, četudi boli, četudi je težko, a saj vendar SEM in bo že nekako šlo! Naučila me je, kako pomembno je ZAUPATI in UPATI. Kako zelo pomembno je biti ZVEST. Zvest samemu sebi in zvest ljudem, ki so tvoji bližnji. PRIJATELJSTVO je najdragocenejše bogastvo, ki ga je vredno čuvati, negovati, zalivati, me je naučila prijateljica SMRT … Po šestih mesecih je prijatelj shujšal do kosti, začel je neenakomerno dihati, izgubljati zavest …

Vedela sem, da bo kmalu odšel skozi tista usodna vrata … Šla sem k njegovi ženi na dom, k njej, ki ga je imela najraje na svetu in je imel on najraje na svetu njo … Rekla sem ji: »Čutim, da bo tvoj ljubljeni kmalu odšel. Predlagam ti, da ga jaz neham obiskovati in ti te dneve izkoristiš, da boš sama do konca z njim. Ti in on. Reci, da sem zbolela, da imam vročino, da ne morem priti, da …« Ona je pa je tiho, bolj sebi kot meni odvrnila: »Če bi šlo zame, bi to najraje res naredila. Ampak ne gre zame, ZANJ gre. On je tako vesel, kadar ti prideš k njemu na obisk. Zato prihajaj še naprej, tako kot vse te mesece, prihajaj do konca …« Moje srce je zastalo za hip, tresla sem se, hladilo me je, kot bi se zgodil potres v moji duši. Do poslednje celice telesa, do zadnjega vlakna bivanja sem prepoznala, kaj je to RESNIČNA LJUBEZEN. Resnična ljubezen nikoli ne skrbi le zase, ne misli samo nase nase, ne vrti se okoli jaz, moje … Resnična ljubezen da jaz v oklepaj. Ker je vsa obrnjena k TI. Z vsako svojo gesto govori: »Ljubljena, ljubljeni, tu sem ZATE. Ne JAZ, ampak TI si središče mojega sveta, si vrt mojega srca. TI si vse in mene zame ni. Vsa sem v ljubezni do tebe in sem TI.« Koliko ljudi zmore zares ljubiti? Ali znam tako ljubiti jaz, znaš tako ljubiti ti? Učiteljica SMRT se smehlja, ker ve, da pred njenim obličjem ni blefiranja. Si v ljubezni ali nisi, ljubiš ali ne ljubiš. Pravzaprav je največje vprašanje, ki ga zastavlja SMRT, tole: Ne ali si bil ljubljen, si bila ljubljena, temveč: SI ti sam LJUBEZEN? Če je odgovor DA, potem je resnica, kar piše v knjigi vseh knjig: »Ljubezen je močnejša kakor smrt.« Ja, ljubezen je močnejša kakor smrt. Ne verjamem, ampak VEM. P.S. Organizatorji TEDx so mi pravkar sporočili: »Občinstvo je po evalviranju izbralo zadnjo zgodbo za nesporno zmagovalko.«