nedelja, 30. marec 2014

Pomladno čiščenje ali o preprostosti

Vsaka dobra gospodinja ve, da je spomladi treba očistiti stanovanje temeljito: presesati in skrtačiti in prezračiti ne le preproge, temveč tudi jogije in žimnice, zavese, okrasne blazine, odeje in pernice … Pomiti okna in vrata … Očistiti zamrzovalno skrinjo in hladilnik … Pospraviti klet, shrambo in omare …

Pomladno čiščenje je obred, starejši od hladilnikov. Posamezne religije so ga ustoličile kot pripravo na pomembne verske praznike, a je starejši tudi od teh. Najbrž izvira še iz časov jamskega človeka, ki je zmetal oglodane kosti in strohnelo meso iz svoje votline, počistil ognjišče in pretegnil vse štiri okončine, srečen, da je zmrzal mimo, da je sonce otoplilo zemljo in prebivalce njegove votline. Da je noč nehala pritiskati na dan, ki je končno spet postal s svetlobo obsijan. Kar je vredno praznovati. A pred praznikom velja očistiti prebivališče, narediti prostor za darove, ki jih prinaša Luč.

Večina religij, da ne rečem vse, ker sploh ne vem, koliko jih je bilo in jih je še, je slišala glas narave. V davnih časih, ko človek še ni bil subjekt, kaj šele vase zagledani selfiš men ali woman, in je živel v skupnosti, ker brez nje preživeti ni mogel, skratka, v tistih davnih časih, ko nismo narave zlorabljali in uničevali, temveč bili eno z njo, so ljudje vedeli, da je treba najprej očistiti sebe. Tisto stanovanje, v katerem prebivamo od rojstva do smrti. Od tod tisočletja stare tradicije posta. Štiridesetdnevni je v naši kulturi najbolj znan, ker se je Jezus postil štirideset dni v puščavi. In približno toliko (natančneje šestinštirideset dni) traja tudi postni čas od pepelnične srede do velike sobote, ki naj nas pripravi na velikonočno skrivnost.

Gre za pomladno čiščenje. Čiščenje od znotraj. Slabih navad in razvad, zapackanih odnosov, nepotrebnih skrbi. Kdor veruje, jih namreč nima; Bogu zaupa, da se bo vse dobro izteklo. Rekoč: »Dovolj je dnevu njegova lastna teža« odgovorno poskrbi za današnji dan, prihodnost zaupa višji instanci.

Večina ljudi si pod besedo post predstavlja stradanje. Postimo se, kadar smo predebeli, zamaščeni, nezadovoljni s centimetri, izmerjenimi okoli pasu in zadnjice … Vaša kolumnistka se je že kot mladenka zaobljubila, da se postila pač ne bom nikoli. Kdor rad je, slabo ne misli! A nikoli ne reci nikoli, kajti prav takrat se Bog najslajše smeje. No, jaz sem se smejala kar sama sebi, ko sem se nekega dne pred šestimi leti odločila, da se bom kljub svojim zaobljubam vseeno postila. Ko sem prebrala intervju s spoštovano osebo v časopisu, kako fino se počuti po postu, me je prešinilo, da kaj takega tudi meni ne bi škodovalo. In se je začela ena najbolj zanimivih avantur mojega življenja. Pomladno čiščenje sredi poletja in še kakšen vikend čez leto!

Začelo se je avgusta leta 2009, ko sem se prvič odpravila na postenje. Od takrat prihajam vsako leto znova in to nameravam početi do konca svojih dni. Hoditi na postenje s karizmatičnim motivatorjem trajnostnega zdravega življenjskega sloga v harmoniji z naravo in s samim seboj, Marjanom Videnškom, ustanoviteljem zavoda Preporod (med njegovimi sledilci jih je vsako leto več tudi s Hrvaške!). Doma sem takrat napovedala: »Dvomim, da bom zdržala deset dni brez prave hrane. Kaj če mi ne bo šlo? Bom prišla prej domov, pa bo.«

Končalo se je to postenje sredi planin na Jezerskem tako, da mi je bilo žal oditi. Kajti vsak dan so se mi dogajali čudeži: lačna nisem bila, sicer znana brezmejna jedka uživaška. Utrujena nisem bila, čeprav smo lezli po hribih dopoldne tudi do tri ure, pa še popoldne kakšno, jaz pa nevajena hoje v hrib. Največji čudež je bil, da sem premagala strah. Ko se je brat ubil na Veliki Planini – zdrsnilo mu je s poti v 200 metrov globok prepad – sem se zaklela, da sama ne bom nikoli stopila na pot, po kateri se je treba oprijemati zajl, nak, samo po varnih bom hodila. Ki ne vodijo nad prepadi, saj se mi rado v glavi zvrti od globine. Kot že rečeno: nikoli ne reci nikoli – in od takrat tega res ne govorim več! – kajti prav zato v življenju gre; da naredimo, kar smo mislili, da ne zmoremo. Naredimo spremembo. Tako sem s pol litra navadne vode in s praznim želodcem ob podpori sočutnega Marjana prilezla na Češko kočo, tuleč: »Huraaa! Zmagala sem!« Prepričala sem se: Vse je v glavi. A kar gre v glavo, gre tudi iz nje!

Po tistem se je v mojem življenju marsikaj spremenilo. Največja sprememba je gotovo ta, da od leta 2009 ne hodim več na poletne počitnice na morje. Sem takrat ugotovila, da se moje oči ob gledanju v zelenje spočijejo, ob bolščanju v morje -- ah, saj mi brez njega živeti ni, sem mislila, riba po horoskopu – pa se utrudijo, sušijo. Ne zamenjam več hoje po smrekovih iglicah na mehkih gozdnih poteh za poležavanje na vročem soncu na plažah, polnih ljudi! Zeleno, ki te ljubim zeleno, postaja moje počivališče od zunaj in znotraj, saj mi tudi prehranjevanje z zeleno zelenjavo od tistega posta naprej najbolj ustreza. Ogromno zelene solate, juhice slastne z blitvo, špinačo, zeljem, kolerabico, porom … pa z obilo svežega peteršilja, mljack, mljack.

Mnogi si predstavljajo, da se ljudje postimo samo zato, da bi shujšali. Ne rečem, da takih ni med Preporodovci, ampak vsako leto nas je več, ki ne pridemo hujšat, temveč se učit in utrjevat zdrav način življenja. Prihajamo po navdih, ki ga na krilih pričevanja prinese sleherni udeleženec posta. Kako zanimivi ljudje se zbiramo, kakšne fantastične življenjske zgodbe si pripovedujemo! In koliko znanja si izmenjamo ob mizi z jušniki, iz katerih se kadi imeniten zelenjavni prevretek za kosilo in večerjo! Predvsem pa se povezujemo v močne podporne skupnosti, ki pomagajo, kjer je pomagati treba: smo ušesa za poslušanje tegob, in usta, ki znajo ob pravem času izreči pravo besedo, da mine lakota, da popusti glavobol, da telo ne občuti več toliko bolečin … Na postenju ne potrebujemo psihologa ne psihoterapevta, kajti psihoterapevti smo drug drugemu kar vsi po vrsti. Ga v teh letih postenja še nisem srečala, ki se mu ne bi odprlo srce in ne bi duša spregovorila. Kar je za zdravo življenje itak najpomembnejše: občutiti svoja čustva in jih izpovedati.

Tisti, ki prihajajo hujšat, se postijo predvsem od obilice nezdrave hrane in od prenajedanja. Ljudje moje sorte pa se skušamo postiti od marsičesa drugega. Tako moje oko računalniškega ekrana še oplazilo ni, saj na postu računalnik nima kaj delati. Televizije nisem prižgala niti enkrat. Tudi mobilni telefon molči, le kdaj pa kdaj pogledam sporočila, če je kaj nujnega, in pokličem koga, za katerega mi srce pravi, da naj ga. Berem manj kot po navadi in še to samo posebne knjige. Knjige o milovanju telesa, duše in duha (denimo knjige ljubega mi angažiranega budista, mojstra zena Thich Nhat Hanha ), saj se na postu celimo. Če kje, se na postu jasno zavem: sem telo in sem duša in duh, vse v enem in eno v vsem. Zato je zame post predvsem čiščenje mene cele. Čiščenje črev in možganov, čiščenje misli in duhovnih slik, ki jih je prepolno moje podstrešje. Manj, manj, mi šepeta notranji glas, ne nasedaj na površnost in zasičenost sveta v ničemer, manj, manj naj bo tvoje vodilo!

Vsako leto me kakšno spoznanje še posebej presune, da pridem domov s tega pomladnega čiščenja sredi poletja z drugačnim pogledom. Nazadnje sem se silovito zavedala, kako pomembna je PREPROSTOST. Me še ni popustila ta presunjenost. Zato te predvelikončne postne dni vadim predvsem v potrpežljivosti in preprostosti. Preprostosti v vsem!

Preprostost je tako milo lepa! Preprostost v odnosih, preprostost v besedah, preprostost bivanja na sploh. Če bi znala, bi o preprostosti napisala tako pesem, kot jo je kitajski pesnik Yuan Mei. Tako preprosto, a tako globoko občuteno je zapel o tem, kako je v megli videl vasico z le nekaj pokritih streh in jo radostno občudoval. Naj bo ta preprosta pesem darilo ob koncu postnih dni in pozdrav življenju, ki ga simbolizira pomlad:

Tam je potok, tam je bambus,

tam sta murva in konoplja.

V megli skrita, v oblake oblečena vasica,

mil, spokojen kraj.

Zgolj nekaj obdelanih njiv.

Le nekaj pokritih streh.

Koliko življenj bi

moral preživeti, da bi postal

tako preprost.