četrtek, 27. marec 2014

Med potjo najdena duša

Danes smo imeli generalko za TEDX, ki bo v hotelu Slon v četrtek, 3. aprila, ob 17. uri. Govorila bom o moji učiteljici – SMRTI. Za to pričevanje potrebujem pripravo: umirjanje uma, vstop v notranjost in stik z dušo. A je mati prednica imela težave že včeraj zvečer, da sem šla prepozno spat, in današnje dopoldne je bilo še v znamenju njenega problema. Zame ni bilo niti milimeter prostora. Zato nisem mogla priti k sebi ne včeraj, ne danes. Kaj storiti?

Kjer je problem, je tudi rešitev! In sem se spomnila, da ima v Galeriji inštituta Jožef Stefan razstavo ljuba mi Metka Krašovec. Mami sem svetovala, da gre počivat, medtem pa sem jo mahnila (hitra hoja, globoko dihanje!) na razstavo. Čudovita, božansko lepa je preprosta, na videz majhna Metkina razstava z naslovom DNEVNIK. A vsebuje toliko bogastva, da sem se takoj potopila čisto na dno. Globoko globoko in hkrati visoko. Kajti Metka Krašovec v slikarskem dnevniku ustvarja podobe večnosti. Njene duše potujejo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, v kroženju so vitka gola telesa, kot je kroženje življenje samo. Podobe kažejo medsvetovje in več svetov hkrati, da ne vemo, ali so silhuete v prihajanju ali v odhajanju. Kar je itak vse-ENO. Angeli se dotikajo duš, živali se kot simboli rišejo na naše zenice. In smrtna glava, v kateri se lahko oddahnemo ali pa ona počije ob nas, me je spomnila na mojo učiteljico …

Krhkost obstoja je ujeta v črte in nežne barve, ki jih posiplje zlati prah. Lepota, milina, spoznanje, uvid …Risbe so povabile k sebi verze pesnikov in pesnic, ki so blizu duhovnemu svetu Metke Krašovec (ne, med njimi ni verza moža Tomaža Šalamuna): perujski pesnik César Vallejo, španski mistik Sveti Janez od Križa, ameriška pesnica Emily Dickinson in, kot v kataloški besedi napiše Tatjana Pregl Kobe, angleška pevka in avtorica besedil Amy Winehouse.

Meditativna razstava me je umirila in napolnila mojo dušo z zavedanjem sna, skozi katerega se premikamo.

Generalko za TEDX (nekaj vstopnic je še na voljo) sem opravila korektno. In se nagradila s sprehodom skozi Tivoli in ogledom fotografij iz filma največjega med velikimi, Andreja Tarkovskega NOSTALGIJA. Velike fotografije krasijo panoje ob sprehajalni poti skozi Tivoli k Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru na vrhu. Podoben svet, kot ga v razstavi pokaže Metka Krašovec, prikazujejo tudi fotografije iz filma meni najljubšega filmskega režiserja. Zanj je Ingman Bergman rekel: »Film – če ni dokumentarec – je sen. Zato je Tarkovsky največji.«

Andrej Tarkovsky je v nekem intervjuju ugotavljal: »Samo ena je pot: navznoter. Kamorkoli potuješ, povsod iščeš svojo dušo.«

Domov sem prišla srečna. Ker sem med potjo našla svojo dušo. In to je največja naloga resnične umetnosti: da nas pelje tja, kjer je naša duša doma. Hvala ti, Metka Krašovec, hvala Andrej Tarkovsky!