sobota, 15. marec 2014

Hura za razlike!

Mednarodni dan žensk je, ko tole berete, že mimo. A ko pišem kolumno, sem sredi njega. Čestitke po SMS, čestitke na FB, čestitke po elektronski pošti … Čestitke za to, ker sem ženska? Ne, hvala! Da sem ženska, je zame užitek in hvaležna sem zanj. Ne zamenjam z nobenim moškim niti za en dan.
Mediji poročajo o strahotnih razmerah, v katerih so ženske vsakodnevno posiljevane, napadane, zlorabljane in izkoriščane. Afrika, Azija … Tam je biti ženska smrtno nevarno! V tistih krajih je boj, ki smo ga izbojevale ženske tim. razvitega sveta, šele na začetku. V Demokratični republiki Kongo, ki velja za ženskam najbolj grozečo državo na svetu, so se tega boja lotili -- moški. Denis Mukwege, izjemni zdravnik, ki je ustanovil kliniko za žrtve posilstva na vzhodu DR Konga, je na čelu dvajseterice moških, ki so pred dnevi ustanovili feministično gibanje, rekoč: »Gre za našo skupno človečnost in prihodnost družbe.«

Že Karl Marx je pisal, da je rešitev ženskega vprašanja reševanje celotne družbe. Ženska je ključ. Kajti veriga je močna le toliko, kolikor zdrži njen najšibkejši člen.
V temnih kriznih časih na tem koncu sveta, kjer moški mislijo, da jim ni potrebno ustanavljati feminističnih gibanj, so ženske še vedno slabše plačane za enako delo, so ženske še vedno tiste, ki pretežno skrbijo za gospodinjstvo in družino, največ nasilja je še vedno nad ženskami … O tem berem te dni in se zavedam, kako pomemben je SKUPEN boj, da se bodo razmere za ženske spremenile. Ker če se bodo za ženske, se bodo tudi za moške, za mlade, za stare in bolne. Za vse.
Ampak. Ampak mene že od nekdaj zanimajo tudi druge stvari v zvezi z moškimi in ženskami. Razlike med nami. Verjamem namreč, da nas prav razlike bogatijo: razlike med spoli (kot vemo, nista na svetu samo dva, nekateri govorijo celo o petih spolih!), razlike v starosti, razlike v narodnosti, v verah in ideologijah, v značajih in naših usodah. Hura za razlike, hura!
Zato me moti, ko berem zahteve po ENAKOSTI spolov. Enakopravnost je možna, enakost med spoli nikakor! Smo si vendar različni, saj zato pa eden brez drugega ne moremo in ne smemo biti. Ko je Simonne de Beauvoir objavila legendarno biblijo ženske emancipacije Drugi spol, v kateri je trdila, da se ženska ne rodi, temveč se naredi, je družbeno konstruirana, me ni bilo med tistimi, ki so ji ploskali. Moja navdihovalka je bila povsem drugega pogleda. Filozofinja, lingvistka, psihoanalitičarka in književnica Luce Irigaray (roj. 1932 v Belgiji). Njena študija Jaz, ti, me, mi je bila v slovenščino prevedena leta 1995. Takrat je moja vzornica pri preučevanju razlik med spoloma prišla v Ljubljano in imela sem čast voditi pogovor z njo. Ne le potrdila, vrezala je vame spoznanje: »Ljudje se neprenehoma delijo med seboj z najrazličnejšimi, tudi smrtonosnimi tekmovanji, ne da bi se zavedali, da je prva in neizprosna razdelitev na dva spola”.
Mnoge ženske in moški tekmujejo med seboj. Kako zmotno, kako neproduktivno, kako škodljivo za njih, njihove družine in skupnosti, v katerih tekmovalci živijo! Gre vendar za kulturo dveh subjektov, moškega in ženskega, različna po biološki in psihološki sestavi, po svoji etični postavitvi. IN ženski IN moški subjekt sta pomembna za graditev harmoničnih medsebojnih odnosov in enakopravnih, pravičnih družbenih razmerij.
Živimo v svetu, ki ga je vzpostavila patriarhalna paradigma. Pravila še vedno določajo moški. A čas je, da nehamo tekmovati z njimi, z moškimi vzorci moči in oblasti, temveč se prebudimo v zavedanje svoje ženskosti. Feminizem je opravil izjemno pomembno družbeno vlog, zdaj je čas za povrnitev feminilnosti!
Luce Irigaray se je pri tem naslonila na predsokratike kozmoloških misli in pri osrednji vlogi diha kot oživljajoči sili, katere varuhinja je ženska, na koncept prane oz. quija v azijskih filozofskih tradicijah. V knjižici Marijina skrivnost prepoznava ženski zaupano temeljno vlogo v »utelešenju božjega na zemlji.» Meni, da moški značaj naše kulture ženskam preprečuje, »da bi cenile svojo utemeljitveno vlogo, da postanejo duhovna substanca človeštva.«
V molku in tišini, ki je sestopanje vase in počivanje v sebi, da se obnovimo in nahranimo svojo polnost, se dogaja vstop prihodnosti. Luce Irigaray: »Prihodnost, ki jo še čakamo, je prihodnost navzočnosti ženske. Ženska, ki je časovni most med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo in most v prostoru med vsemi kulturami sveta, zahvaljujoč svoji duhovni deviškosti, skrbi za dih in oživljajoči navdih, ki ju ni mogoče skrčiti na nobeno osebo ali stvar.«
Ženska kot varuhinja diha ve, da življenje terja povezovanje. Da so čustva in socialni čut enako pomembni gradniki bivanja, kot je (žal še vedno idealizirani, dominantni in instrumentalizirani) razum. Da je etika temelj osebnega in družbenega delovanja, ne dobički takih in drugačnih sort.
Verjamem, da prihaja v tem smislu ženski čas. Napovedovala sem ga že pred tremi desetletji, a sem bila takrat neslišan glas. Spominjam se, da sem imela v Cankarjevem domu predavanje o ženskem načinu vodenja. Takratni edini časopis za menedžerje je moje predavanje v celoti objavil. A je spremenil naslov, ki se je po njihovem ciničnem posegu glasil: Pamflet o moških. Dandanes se o ženskem načinu vodenja učijo na vseh resnih fakultetah in uspešna podjetja ga tudi prakticirajo.
Še večjega posmeha sem bila deležna pred kakimi desetimi leti, ko sem imela predavanje za zdravstveno osebje o različnem doživljanju bolečine med moškimi in ženskami. Ugledna znanstvenica, gospa dr. dr., se je norčevala iz mojega prepričanja, da ni daleč čas, ko bodo začele farmacevtske firme izdelovati zdravila za ženske. Ta, ki so na tržišču, so namreč narejena po »moški meri«.
Pa pred dnevi preberem mnenje svetovno uglednega profesorja dr. Gregorja Majdiča o zdravilih za moške in ženske. Pod naslovom Farmacevtska revolucija v Delu piše o tem, da »skorajda vsa tkiva in organi v našem telesu delujejo različno pri moških in ženskah, zaradi česar se tudi številne bolezni pojavljajo med spoloma različno pogosto.« Pravi, da se je v preteklosti tem razlikam namenjalo občutno premalo pozornosti. Velika večina kliničnih preizkušanj zdravil je bila narejena le pri moških. Pred kratkim pa se je zgodil revolucionarni preobrat. FDA, ameriška uprava za hrano in zdravila, je prvič za neko zdravilo izdala navodilo, da ga morajo ženske in moški jemati v različnih odmerkih, piše dr. Majdič: »FDA tako že zahteva, da mora biti vsako novo zdravilo natančno preizkušeno pri obeh spolih, prav tako vedno več znanstvenih revij pri objavi rezultatov zahteva, da so raziskave opravljene pri obeh spolih.«
Kaj če je farmacevtska revolucija napovedovalka drugačnega časa? Časa, ki bo spoštoval varuhinje diha in življenja, časa, ki bo odprl prostor za drugačen način bivanja? Naj bo tako, naj pride ta čas!