nedelja, 16. februar 2014

Središče je znotraj, prihodnost v svetlobi


Ne poznam naroda, ki bi slavil smrt pesnika kot svoj državni praznik. Imel na njeno obletnico celo dela prost dan! V tem in po tem smo Slovenci nekaj posebnega. Nismo imeli cesarjev in kraljev, velikih osvajalskih vojskovodji in državnikov svetovnega kova. Zato pa imamo pesnike in pisatelje, imamo slovenski jezik kot temelj nacionalne identitete in imamo Franceta Prešerna (3. december 1800 – 8. februar 1849), zaradi katerega smo imeli minulo soboto zaprte trgovine in odprta srca za objem pesniškega neba.

»Ljubezen je Resničnost, poezija je boben, ki nas vabi k njej«, je rekel sufijski mistik Rumi, eden mojih najljubših, ki mi sladkajo življenje. Ker hočem spoznati resnično in Resničnost, ker vem, da je Ljubezen najpomembnejša vse prežemajoča sila, obožujem poezijo. In literaturo nasploh. Najbolj tisto, ki se svetlika in žari, četudi temna v temi.
Središče je znotraj, prihodnost v svetlobi, govori moja poezija in pripovedujejo besede, ki me navdihujejo. Takole v pesmi pojasnjuje prijateljica, pesnica Vanja Strle ( slovenščini in hrvaščini je leta 2010 izšla njena pesniška zbirka Vprašaj magnolijo/ Pitaj magnoliju), zakaj se izogibati besed mrtvih pokrajin in se hraniti s svetlimi besedami.

Besede, ki so slike
razsutih skal
mrtve pokrajine
in ki iščejo,
kar je mračnega –
kar je začetek in kar
je konec,
se nas ne morejo dotakniti tako močno
kot tiste,
ki so kot
cvetoče rože,
saj bivajoče, ki ga ohranja
ljubezen vesolja,
najmočneje zaniha ob tistem,
kar mu je najbližje.
Zato (živi!) pojdimo tja,
kjer se ne izogibajo svetlih besed
in kjer se minulo spreminja
v rodovitno zemljo.

Torej -- katere so besede, ki zaradi njih zatrepeta naše srce, kakšne so besede, ki nas umolknejo, utišajo hrup sveta in razsipno blebetanje z informacijami zasičenega uma?
To so besede, zaradi katerih se nekaj zgodi. Besede, ki ustvarijo dogodek. Pravi dogodek je, kar se nas globoko dotakne. Kar nas premakne in spremeni. Po njem nismo več takšni, kot smo bili pred dogodkom. Trdim: literatura spreminja svet. Vsi povezani in prepleteni, vsi eno, in če besede zatrepetajo v meni, bo ta trepet čutila tudi okolica. Razširil se bo kot tihi ogenj, ki ga prepoznamo šele, ko požge posušeno travo. Po takem ognju je zemlja rodovitna in pripravljena na rast.
Dogodek lahko ustvari le nekaj živega. Živo pa je tisto, kar je pristno, avtentično, kar je zraslo iz konkretnega zdaj in tukaj; je kot ptica, ki nosi na eni peruti preteklost in na drugi prihodnost, njeno telo pa je zasidrano v sedanji čas. Živo iz konkretnega sčasoma preraste v univerzalno sporočilo, da ga zmoremo sprejemati ne glede na čas in kraj nastanka literarnega dela. S stališča današnjega bralca ne moremo (več) govoriti o nacionalnih literaturah, o tem, da je France Prešeren (samo) slovenski pesnik. »Naše« so vse besede, s katerimi zmoremo zares komunicirati.
Srce je središče, kamor vodijo bralske poti. Srce kot metaforična točka, a tudi srce kot dejanski organ. Znanstveniki so namreč odkrili, da ima srce neverjeten spomin. Spomin, za katerega so bili dolgo prepričani, da ga hranijo zgolj naši možgani. Pa začne človek s presajenim srcem, v katerem so shranjene pesmi umrlega, nenadoma pisati pesmi! Pesmi iz spomina tujega srca, ki zdaj bije v njegovih prsih.
Znanstveniki so bili presenečeni, ne morejo pa biti presenečeni pesniki! France Prešeren je napisal pesem Neiztrohnjeno srce, v kateri modri starec pove, zakaj je truplo strohnelo, ne pa tudi srce: pesmi večne mu branijo trohnet,/ ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let. In skoraj ga ni iz starejših generacij, ki ne bi znal na izust: Sem dolgo upal in se bal,/ slovo sem upu, strahu dal; / srce je prazno, sreče ni,/ nazaj si up in strah želi.

Nagovorijo nas potemtakem tiste besede, ki jih občutimo kot žive. Ki dihajo Dih/Duh, od tod v slovenščini beseda nav-dih. V globalnem svetu, tej tržnici pisanega in vpadljivega blaga, ki kriči: kupi me, kupi!, je pristnega življenja malo. Rutine in avtomatizma, diktata trga in količinskih storitev, ki jim je podvržen slehernik, potemtakem tudi literarni ustvarjalec, ni moč preseči zgolj in samo -- a tudi brez ne!-- z razumom, z inteligenco.
Eden največjih slovenskih in evropskih pesnikov, ki je živo občutil resnico sveta svojega in današnjega časa, saj je pisal o Evropi vizionarsko, da šele danes razumemo, kaj je videl ta videc pesniški, mladi Srečko Kosovel (1904 – 1926), je primer literata, ki je prodrl v središče. Knjige z njegovimi verzi dosegajo za naše razmere rekordne naklade. Izbor v knjižici Pravica, ki je leta 2012 izšel v imenitni zbirki Aktivni državljani založbe Sanje z uvodnim citatom: Pravica je edini svetilnik/ ki naj orientira razbito ladjo človeštva/ iz divjih valov nasilij, krivic in obupov, je bila mesece dolgo na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjiga na Slovenskem.
V Pesmi silnih je Kosovel odgovoril, kdo so tisti, ki se vedno znova prebijejo iz obrobja v središče in tam ostanejo: Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi/ in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki./ Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo./ In ti premagajo svet in ne umrejo.

Silna, zame ena največjih, je Etty Hillesum ((1914- 1943), Judinja, katere telo je zgorelo v krematoriju v Auschwitzu, a njeno srce in njegovi spomini, zapisani v presunljivem dnevniku Pretrgano življenje, so prižgali večen ogenj dogodkov. Ker je našla moč v svojem srcu, je z njo napojila tudi mene in tisoče bralcev po svetu, saj ji verjamemo in ji sledimo, ko zapiše: »Prvobitna moč pomeni človekovo zmožnost, da se celo ob morebitnem bednem propadu do zadnjega diha zaveda smiselnosti, lepote življenja – tega, da je uresničil svoje bistvo in da je bilo njegovo življenje dobro – takšno, kakršno je pač bilo.«

Ne sebe ne prihodnjega časa ne moremo uzreti v teminah brez svetlih besed, ki minulo spreminjajo v rodovitno zemljo. In ne more se to zgoditi brez zasidranosti v najpomembnejše središče -- središče znotraj sebe. Zato v tem »obubožanem času« ponavljam za ljubo Etty: »Pravzaprav je naša edina moralna dolžnost, da si spet izborimo prostranstvo notranjega miru in nenehno poglabljamo svoj mir, da bo lahko iz nas prehajal tudi na druge. Ko bo v ljudeh več miru, bo začelo plahneti tudi razburjenje v zunanjem svetu.«
Kakor znotraj, tako zunaj, učijo modri že tisoče let. Učijo tisti, ki so se zasidrali v svoje središče, zato vedo, kako je bilo, kako je in kako bo. Ne izčrpava jih strah, silnih, kot ni mogel izčrpati Etty Hillesum. Ki je do zadnjega izdiha verjela v smisel življenja in njegov pomen. V ljubezen. Ni pristala na opustošeno, revno življenje. Temu se je upirala do konca. In spraševala: »Ali bi bilo mogoče ljudi podučiti, da se lahko kljub vsemu lotijo ustvarjanja miru v sebi? Lahko bi ostali duhovno plodni in živeli naprej v zaupanju, dvignjeni nad strahove in govorice. Zakaj ne bi pokleknili v najbolj odmaknjen in najmanjši kotiček svoje notranjosti? Tam bi lahko klečali, vse dokler se nebo nad njimi ne bi zjasnilo.«
Nebo nad nami ni jasno, zato je pomembno poslanstvo literature, da presvetli oblake. »Širi duhovna obzorja« (Etty) in žari upanje. Zato je moj najljubši državni praznik prav Prešernov dan kulture. V Zagrebu ste ga obeležili z okroglo mizo, posvečeno silnemu Edvardu Kocbeku (1904 – 1981). Naj v resonanci s tistim gotovo zanimivim pogovorom sklenem tole poetovanje s Kocbekovo pesmijo, mojo srčno spremljevalko, Molitev:

Sem,
kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.

In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljenja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več od niča.

Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
od zavrženosti.
Nikoli
ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.