ponedeljek, 03. februar 2014

Novi čas za otroke drugačne pameti

Majhna deklica sem se rada igrala z živimi stvarmi. Tako sem si, denimo, želela posaditi svoj fižol. Morda mi je kdo svetoval, se ne spominjam, da je treba fižol najprej namakati v vodi, in ko se lupina razpoči, je šele pripravljen za novo rast v zemlji. Imam občutek, da danes opazujem družbo kot takrat fižol, ki poka, da bo zrasel v nekaj novega. Prepričana sem, da se dogaja prehod v novo civilizacijo, povsem drugačno od poslavljajoče se kapitalistične družbene paradigme.

»Zahodne družbe so preživele že dve veliki revoluciji: prehod od ustnega k pisnemu in nato od pisnega k tiskanemu. Tretji prehod pa je prehod od tiskanega k novim tehnologijam,« pripoveduje filozof in zgodovinar znanosti Michel Serres (hvala Nadji Dobnik za prevod!) v razmisleka vrednem pisanju o novi generaciji. To mutirajočo generacijo, ki je prisiljena vse postaviti na novo, imenuje Palčica. Palčica zato, ker piše s palcem SMS sporočila neverjetno hitro, da starejši debelo gledamo. Generacija Palčica so učenci in študenti današnjega časa, za katere se zdi, da živijo sredi cunamija, tako močno se spreminja svet okoli njih. Serres trdi: »Živimo v času velikih pretresov, ki so podobni tistim ob koncu rimskega imperija ali renesanse.«
Preden začnemo kogarkoli karkoli učiti, je prepričan Serres – in naša civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo tudi! – ga moramo poznati. Kdo pravzaprav danes hodi v osnovno šolo, v srednjo šolo, na univerzo? je vprašanje, na katero obstaja en resnicoljuben odgovor: Pojma nimamo!
Zemlja se je napolnila z ljudmi, z dveh milijard smo se razmnožili na sedem. Da bi moja generacija lahko napisala dober doktorat, smo se morali fizično premakniti. Zaradi knjig, ki so jih imele tuje knjižnice, naše pa ne. Moja hči sedi doma v copatah za računalnikom in pregleduje relevantno literaturo z vseh koncev sveta. Kot da je zanjo svet eden, zame pa jih je bilo toliko, kolikor je bilo razdalj od Ljubljane do velikih knjižnic in univerz sveta. Jaz sem namakala tisti fižolček v vodi, tekala po travnikih in se metala po senenih kopah, moja vnučka je že pred šolo obvladala tablični računalnik in mi povedala, kakšno bo vreme na morju, kamor so se odpravljali. Jaz še danes ne znam prav dobro …
Včasih so generacije živele v enem, skupnem svetu in enakem času. Danes sem jaz za vnučko, kot so bili zame dinozavri, hi hi. »Kognitivne znanosti kažejo, da uporaba interneta, branje in pisanje SMS sporočil ter brskanje po Wikipediji ali Facebooku ne stimulira istih nevronov niti istih predelov možganske skorje kot uporaba knjig, šolske table in zvezka,« poroča Serres o generaciji Palčica. Ta lahko operira z več informacijami hkrati in spoznava na drugačen način kot mi.
Kako učiti otroke, ki nimajo več enake glave, ne živijo več v enakem prostoru in času, ki govorijo drugačen jezik? »Danes je 80 odstotkov vsega, kar se je naučil profesor, zastarelo. In še za tistih 20 odstotkov, ki ostanejo, profesor ni nujno potreben,« ugotavlja francoski filozof. Kaj potem lahko učimo, če je naše znanje zastarelo, in če pojma nimamo, koga sploh učimo?
Serres: »Sčasoma, v štiridesetih letih poučevanja, mi je postalo jasno, da ne prenašamo podatkov, ampak sebe. To je edini nasvet, ki ga lahko dam svojim naslednikom in staršem: bodite, kar ste!«
Večina odraslih ljudi ne zna biti tako. Ne živi v stiku s seboj, saj živi rutinizirano, avtomatizirano življenje v nenehnem pehanju za dobrinami, zdaj celo za golo preživetje. Kot je bilo vedno v zgodovini, preden so propadala cesarstva, so bile vojne, so se spremenile družbene oblike. Danes je v krizi vse po vrsti. »Povejte mi za eno področje, ki ni v krizi,« vzklika Serres. »Inštitucije ne sledijo več, ker so popolnoma zastarele. Ni več strank, so le mašinerije, ki volijo predsednike, ni več idealov. V 19. stoletju je bilo vzpostavljenih tisoč političnih sistemov, od marksizma do utopistov. Potem pa nič več.«
Palčica bo morala sezidati nov svet!
Kako se veselim tega sveta, ki se že poraja! Mladi se ne zanašajo več na državo, na inštitucije, na šolo … Sami bodo naredili, kar čutijo, da znajo in hočejo. Po svoje. Svet se zdaj zida od spodaj navzgor!
Ti otroci novega časa z drugačno pametjo imajo neverjetno domišljijo. Imajo pogum, da naredijo novo, in ne posnemajo starega. Pametni kadrovski šefi jih zavohajo. Jim takoj odprejo vrata, ko potrkajo pri uspešnih menedžerjih, čeprav so stari šele dvanajst, trinajst, štirinajst let … Ko na Slovenskem zavrnejo mladega docenta, da ne more postati profesor, saj ne piše v strogem tim. znanstvenem diskurzu, celo poezijo vpleta, in namesto da bi sedel na dolgih duhamornih sestankih, pripravlja svoj koncert ali literarni večer, dobi taisti »nesposobnež» v Cernu štipendijo za pomoč pri odkrivanju »božjega delca« …
»Za uspešna podjetja ne rabimo zafrustriranih piflarjev z enciklopedičnim znanjem, ampak mlade ljudi, polnih energije in z nasmehom na obrazu,« je rekel Jure Knez, ko je podjetje Dewesoft prejelo Dnevnikovo nagrado Gazela. Za ponovno vzpostavitev samooskrbne Slovenije, za trajnostni in sonaravni razvoj potrebujemo enake: samozavestne, pogumne, ki pozitivno razmišljajo in zaupajo vase in v svoje tovariše. Potrebujemo delavce, ki bodo ustanavljali zadruge in odkupovali svoja podjetja, ne pa tim. »podjetnikov«, ki prodajajo tovarne, ali tistih, ki bi prodali zemljo, ki nas hrani, in vodo, ki nam omogoča življenje.
Slehernik lahko pripomore k spremembam za blaginjo ljudi, živali in rastlin. Za to, da bo Palčica razpela krila in poletela z veseljem, brez uteži trpljenja in muk na okončinah, poletela z drugačno pametjo v novi čas. Kot je že pred tremi desetletji in več povedal dobri človek, modri Duško Radović: »Biti kriv za kaj velikega, to je morda privilegij, tega ne more vsak. Toda biti zaslužen za nekaj malega, to možnost imamo vsi.«