sobota, 01. februar 2014

Meditacija o spominjanju

Je pač tako naneslo, da je mesec januar čas spominjanja. Ob stoletnici rojstva pisatelja – legende Vitomila Zupana smo razpredali na veliko o spominih nanj in še bomo. V Ljubljani ima v galeriji Riharda Jakopiča prvo pregledno razstavo viškov skoraj sedem desetletij trajajoče likovne ustvarjalnosti že tretjino življenja v Parizu prebivajoči slikar, grafik, pisatelj, pesnik in filozof Jože Ciuha, ki bo ob zaprtju razstave aprila dopolnil devetdeset let. So me prosili, da sem v galeriji vodila pogovor z njim. Ne o slikah, temveč o njegovih spominih na življenje. Na ljudi, s katerimi je bival.
Iz Jožeta Ciuhe je kar lilo. Z bogatim besediščem nam je naslikal doživljanja še otroka invazije na Normandijo, kjer je bil priča človeški klavnici. Risal je tragiko pobijanja v partizanih, kjer so pred njegovimi očmi umirali njegovi najboljši prijatelji. In govoril o radosti osvoboditve, ko je kot eden od štirih mladih partizanov po ljubljanskem radiu 9. maja 1945 razglasil svobodo. Z odprtimi usti smo ga poslušali, ko je pripovedoval o spoznavanju vzhodnjaških filozofij, s katerimi se je seznanjal dve leti v Burmi po samostanih in na obiskovanjih svetih mest. In potem nadaljeval s sistematičnim študijem ezoterične literature: Teilhard de Chardin, Gurdjijeff, Uspensky … Z njim smo se sprehajali po kavarnah in bulvarjih Pariza, obiskovali salone in galerije, dihali svobodo in užitek …

Tudi jaz sem bila zaprošena za svoje spomine. Za zbornik ob petdesetletnici obstoja študija novinarstva na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, pred časom Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo, na kateri sem diplomirala, magistrirala in četrt stoletja poučevala novinarski diskurz, etiko, vzgojo za medije in literarno novinarstvo. Ampak meni se ni ljubilo spominjati. Kot se mi ne ljubi govoriti o davni filmski karieri, čeprav sem še danes hvaležna za vlogo Janice v Babajinem filmu Breza. Kot se mi ne ljubi govoriti o svoji enako davni manekenski karieri. Kot se mi ne ljubi pripovedovati o srečanju s Titom in Jovanko. Kot se mi ne ljubi govoriti o časih Nove revije in osvobajanja Slovenije. Kot se mi ne ljubi govoriti o čemerkoli drugem kot o času ZDAJ in mojem življenju TUKAJ. To je edino, kar me zares zanima. Spominjanje na lastno preteklost se mi ne zdi čisto nič vznemirljivega in zanimivega zame.
No, nekaj spominskih utrinkov sem napisala pod naslovom Kdo sem bila in kaj sem hotela. Pesmi, ki sem jo zapisala za moto, najbrž nihče od redkih bralcev ne bo razumel, saj kaj pa naj dela Juan Ramón Jiménz s svojimi verzi v tekstu bivše profesorice in dolgoletne predstojnice katedre za novinarstvo? Kaj imajo s spominom na njen študijski in službeni čas na fakulteti opraviti verzi: Jaz nisem jaz./ Sem tisti, ki gre ob moji strani in ga ne vidim,/ …/ tisti, ki hodi tam, kjer mene ni,/ tisti, ki bo stal pokonci, ko umrem ? In kako lahko butne sredi teksta misel Christiana Bobina Samo pesniki in smrt znajo brati uro?
Odgovor na obe vprašanji je sila preprost: če mi ne bi pomagala pesnika, še tistih nekaj spominskih drobcev ne bi napisala. Ker kljub večkratnim prošnjam urednic nisem imela motiva, da bi jih. Spominjanje nase me preprosto ne zanima pa pika.
In če me ne zanima, kako to, da jaz, taista oseba, kjer le morem citiram velikega francoskega profesorja filozofije André Compte-Sponvilla iz brevirja na moji nočni omarici, knjige esejev Mala razprava o velikih vrlinah, o spominu? Tole je napisal: »Vse človekovo dostojanstvo je v misli, vse dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina; človeški smo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!«
Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se! in moja nevolja ob pisanju spominov sta v logičnem nasprotju. Res je! Vem, kako zelo pomembno je spominjanje, še kako dobro vem. Ko opazujem umirajoče, vidim lebdenje nasmeha na obrazu pri tistih, ki imajo veliko lepih spominov. Še ko mrtvi ležijo pod zaprtimi vekami, se nad njimi smehljajo njihovi spomini in oni so tako milo lepi, tako zelo lepi! Ko me sprašujejo o umiranju in dobri smrti, vedno znova odpredavam, da je v kovček življenja pomembno shranjevati lepe spomine, bogata notranja doživetja, bleščeče trenutke lepote in s solzami umite predelane bolečine. Da bomo potem, ko bo naše telo nemočno ležalo v postelji in se bodo veke same od sebe zapirale, da bomo takrat odprli ta kovček spominov in počasi, s hvaležnostjo iz njega jemali prizor za prizorom. »Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!«, ponavljam vedno znova.
In taista jaz potem odlašam pisanje svojih spominov, sploh nočem na intervjuje, če hočejo novinarji govoriti o moji preteklosti, ne hodim na maturitetne obletnice, ker se mi ne ljubi obujati spominov??? Halo?
Tako je to. Sem človek, torej paradoksalno bitje. In je paradoks med mojim vedenjem o pomenu spominjanja in željo, da bi se sama spominjala, nekaj človeškega. Niti nimam albumov s spominskimi fotografijami, za razliko od moje hčerke, denimo, ki jih ima nekaj metrov, v smeti sem zmetala nekaj vreč pisem in razglednic, kaj mi bodo?, in tako dalje v tem smislu.
To kolumno pišem tudi zato, da bi sebe bolje razumela. Poleg površne ugotovitve, da živim paradoksalno eksistenco, mora biti še kak globlji smisel zavračanja govorjenja o svojih spominih. Mi ga tale meditacija o spominjanju lahko da?
Ne vem. Ne vem, če je to, kar bom zdajle napisala, pravi odgovor. Pojma nimam. A tako lepo zveni in tako ljub mi je! Tako domače se počutim ob njem, ko ga že ne vem katerič prebiram, tako zelo moj je odgovor, ki ga je izrekel filozof Boris Groys o tem, zakaj ima svet tako močno potrebo po zbiranju, konzerviranju, shranjevanju stvari: »Ker ne verjame v Boga! Kajti če bi verjeli v božanski spomin, ne bi delali zbirk. Nekdaj, ko so ljudje živeli v božanskem spominu, niso delali zbirk. Ljudje, ki so resnično verni, nimajo te potrebe, da bi zbirali, ohranjali, varovali. Vejo, da je v božanskem vse zapisano. V trenutku, ko ne verjameš več v Boga in ne verjameš v božanski spomin, je edini spomin, ki ostane, zgodovinski.«