sobota, 18. januar 2014

Pred sto leti se je rodil Vitomil Zupan

Danes je stoletnica rojstva pisatelja, pesnika, esejista, scenarista, dramatika in še marsikaj Vitomila Zupana, katerega življenje se je razpenjalo od “hudičeve kletve do božje milosti”, kot je zase rekel deset let mlajši, tudi fascinantni svetovljan, slikar, pisatelj in pesnik Jože Ciuha. Ob sto letnici “skušnjavca svobode in temnega demona zmagovalcev” ( Kolšek danes v Delu), “lovca na izkušnje” (Štaudohar danes v Sobotni prilogi) je Mladinska knjiga izdala imenitno monografijo Važno je priti na grič, v kateri je objavljeno tudi moje pismo. V njem odkrivam duhovno, mistično dimenzijo moškega, ki je “ljubil orožje, ženske in alkohol”, o kateri nihče drug ne piše. Zato naj bo to pismo še na tej spletni strani, čeprav skrajšano.

Dragi Vitomil!
Kdor ni videl, ne ume. Kdor je videl,/ je vseeno, ali govori ali ne. Vitomil Zupan
Začela sva tovariševati prek pisemc, ki sem jih puščala na tvoji mizi v najetem mrzlem stanovanju v Mostah konec sedemdesetih let minulega stoletja, in si mi ti na listkih odgovarjal nanje ali pa si mi cinično, božajoč svojo skrbno negovano brado, kaj zabrusil v široko razprte »naivne« (tvoj izraz) oči. Takrat me je doletela čast, da si me, zame neznanec, nekega dne poklical po telefonu in rekel, da si se odločil dati intervju (…). Tako sva se spoznala pri Mikiju v PEN klubu, s teboj je kot šofer prišel starejši sin Martel, šofer posebne sorte, v začetku samo tvoj, kasneje tudi moj in čez čas še kdaj pa kdaj najine hčere Tine, ki se je zgodila zaradi usodnega telefonskega klica iz zdravilišča tisti dan ...
Ko si bil ti živ in vedno nezdrav – kakšnih trideset let sem poslušala »ljudski glas«, da boš kmalu umrl, ti pa zanalašč nisi! – je Ifigenija Simonović še živela v Londonu in še ni prepisovala tvojih zaporniških pesmi in jaz še nisem vedela … Nisem vedela, a sem te imela na sumu, da si bil šel v zaporu na najbolj zanimivo potovanje – potovanje vase – tako na globoko in zares. Zato tudi nisem mogla razumeti, ko si mi za tisti najin intervju konec sedemdesetih rekel: »Vendar (je bil zapor) na neki način tudi koristna akademija. Kljub dosledni prepovedi svinčnika in papirja sem iztihotapil cele kile rokopisov. Veliko sem tudi bral. Notri so ječarji kurili s knjigami in prišel sem do zelo zanimivih del: kompleti Platona, Aristotela, Tomaža Akvinskega. Nisem torej sam kriv, da sem izobražen!« In še to si mi rekel: »Prišel je čas, ko sem občutil pravo domotožje za arestom …, onstran zidu je človek lahko jasen, lahek in čist in res svoboden …«
Ja, »biti svetal in čist«. Kot zapišeš v pesmi: Človek, ki prost je, močán in svetál,/ zmaga še zadnjo bojazen.
Ko sem listala sedem debelih knjig zaporniške poezije, sem doumela. Razkrila se je tvoja duhovna ravnina, o kateri z menoj nisi govoril, ko sva se midva spoznala, si se zaklinjal, da je treba »postaviti stvari tja, kjer jim je mesto. V meso in kri.« Čutiti s telesom, občutiti plapolanje krvi in prebujenje »mesa«, se ti je zdelo stanje, vredno resničnega, naravnega človeka. Mrzil si malomeščansko moralo, kulturne šablone, avtomatizirano življenje brez resničnih izkušenj zares živega. Zato si slavil erotiko in zato je tvoj penis postal pisateljsko orodje. »Iz krvi in mesa« sta vzklikala oba z ljubim Marjanom Rožancem za »usodovcem« (Rožanc) Millerjem in prodirala v vagine in druge odprtine kot v skrivnostne vhode v najbolj resničen svet.
Ampak v zaporu si gojil drugačno prakso, kažejo tvoje pesmi. Budizem in daoizem si sistematično študiral in si delal zapiske, a tudi vadil si prakso danes popularne čuječnosti (mindfulness), kažejo poetski zapisi o zavesti in spoznanjih. Kaj je drugega kot meditacija tole: »V predstavi jasni sem drsel/ za zastor vseh predstav/ kjer mine misel? Odlična definicija osredotočene zavesti, ki je umirila um! Ali pa: Ti misliš, da sem pogreznjen/ na dno najbolj črne nesreče./ Toda še tukaj so hipi,/ ko duša lahnó se spočije,/ v blago molčanje večera/ se duša kot reka izlije,/ (…) v občutju razlije se milost,/ rane nič več ne skelijo,/ telo postane nečutno/ in mir uteši domišljijo.« In: »Minuli trenutki so zažareli/ v velikem soncu --/ in jaz sem jih/ v nedejavnosti gledal minevati« (s kurzivo poudarila M. K.).
Ko si se pogovarjal z mumijo na njenem zadnjem obisku, ti je predala spoznanje: »Sužnost razumu in sočnost strastem -- / kakšna je vendar razlika?/ Človek ni ogenj, ne kamen hladan,/ vse to je samo oblika« Uau, videti in vedeti, da je vse samo oblika, ki mine, prinaša notranji mir in svobodo. Kot si zapisal, da ti je rekla mumija: »Srečni, v verige vkovani možak,/ vso si prostost si pridobil,/ Kajti svoboda je ena samo:/ notranja, v glavi in drobu « (s kurzivo poudarila M. K.).
Zdi se tudi, dragi Vitomil, da si v zaporu imel mistična doživetja. Pesem Trenutki velike jasnosti kot da je zapis takega doživetja presežnosti, vsevidnosti:
Resničnosti in njenim spoznanjem ni mogoče/ uiti. Pobegni v zimsko spanje, otrpni, pre-/ goljufaj se skozi hude ure, kakor se plezalec/ v steni čez nevarna mesta – pride trenutek/ prisilne jasnosti, da, vsevidnosti, vseobčutja,/ vsevednosti; takrat plača človek za omamo,/ za beg, za nalagánje samega sebe./ Človek odhaja v zgodnjem jutru iz kraja, kjer/ si je občutje namazal z zlatom, morda z/ letovišča, se za hip ustavi, se v duhu obrne:/ svet stoji pred njim kakor okamenel gozd,/ zdaj zagleda vse stvari, ljudi in hipe – / samega sebe v neizprosni resničnosti, v pravi/ vrednosti, v pravi barvi./  (…)/ V tej jasnosti/  ni nobene žalne večnosti, nobene napete/ tehtnosti, sama smešna dejstva, drugo poleg drugega./ Ta jasnost je izmed zadnjih skrivnosti, pri-/ držana tistim, ki so prinesli na svet ključ/ do nje. Svet se je v obrambo pred njo obdal/ z zidom nevednosti in gorečnosti./ Tu je vsako pojasnilo zaman, vsaka razlaga/ neplodna. Kdor ne vidi, ne ume. Kdor je videl,/ je vseeno, ali govori ali ne. « (s kurzivo poudarila M. K.)

O mističnem doživetju govorijo tudi tile stihi: »Bil (sem) tam, kjer človek se bogovom bliža / in v bedi, da bi vrag mi smrt privoščil, (…) Našel sem v duši tempelj najbolj skriti, (…), zdaj krila ima duša razsvetljena (s kurzivo poudarila M. K.). Prav svetopisemsko pa je spoznanje: Kdor je odprl vrata vsem viharjem, / in ni se zbal mogočnega prepiha, / kdor ni zaklepal skrinj s častjo, denarjem, / je zgubil vse – vse dobil brez zdiha « (s kurzivo poudarila M. K.). Njegova jasna misel sence nima. Ni sence, ni dualnosti, vse je eno!
Pogosto si v arestu mislil smrt, dragi Vitomil, suh, izpit od tuberkoloze, a nisi se je bal, ker si v tistih trenutkih uvida spoznal, da smo energija, energija pa je neminljiva. »Zato je smrt sprememba, ne uničenje,« si zapisal. Pomembna sprememba, saj »šele v črni predsmrtni sili / smo zagledali nekatere reči«. Ti med drugim veliko ljubezen Nikolaje, matere vajinih sinov. »Karkoli naj se mi zgodi, / do konca tvojih dni bom v želji s tabo,« si preroško napovedal v zaporu. Nisi napisal »do konca mojih dni«, temveč »tvojih dni«. In res je Nika izdihnila s tvojim imenom na ustnicah, ti si bil njen poslednji izdih, je pričal njen bolniški sosed v kliničnem centru, kjer je umirala za rakom. Njena smrt te je prizadela, sem te videla, sem občutila. Sem te spraševala, ali kaj sanjaš o njej, in si mi rekel, da te hodi strašit. Jo slišiš prihajati po stopnicah na Valjavčevi, hiši njene rodbine in morda tvojem edinem pravem domu v odraslosti. »Poznam te njene korake, prav dobro jo slišim!« si mi zatrdil. Odšla je pred teboj, tvoja Nikolaja, in ti zarisala pot, o kateri si vedel, da boš stopil nanjo, ko ne boš mogel več pisati. Apokalipsa vsakdanjosti se ti je že zatikala, nisi se več zahvaljeval, kot v zaporniški pesmi: »Bog oče,…/ Zahvaljen za milost, / da pesem nam poje. « Da ti poje pesem, in ne da ti poješ njo, si vedel, kot so vedeli mnogi mistiki (Rumi: Kdo govori skozi moja usta?), in si napisal tudi v Komediji človeškega tkiva: »Ne, ne pojemo mi, nekdo ali nekaj poje skozi nas, boginja, muza, življenje, kaj vem, kdo ali kaj.«
Včasih se šalimo, da so te prezgodaj izpustili iz zapora, če bi te zadržali še nekaj molčečih let, bi postal razsvetljen, hehe. Potem bi vedel, »kdo ali kaj« poje skozi nas. Povedal pa najbrž ne bi, kot nisi povedal še marsičesa, kar si »dobil brez zdiha«. Ampak sledi tega »koga ali kaj« so posute po tvoji literaturi, najbolj v zaporniški poeziji, v kateri si pisal o ljubezni in smrti, o večnosti in minljivosti, pa o svobodi, ki so je bile polne tvoje žile, po njej sta hrepenela tvoje meso in tvoja duša, ti cel, eden in edini, dragi Vitomil, si hotel biti svoboda.
Zdaj si, kar si, za kar si trpel, klel, norel, dihal, dihal, globoko dihal, dihal v mir in odločno gledal svojo smer: »Samo zavest o ravni lastni poti / neusmiljeno počisti vse prostore, / le trden up se vsake krame loti, / samo pogum nesnago zadnjo zmore. « In si se spremenil, najbolj radikalno mogoče si se spremenil. »Življenje je smrtno nevarno,« si rad govoril. Po prebiranju tvoje zaporniške poezije se mi zdi, da si bril norce iz nas, na smrt preplašenih, saj ti, Vito ljubi, ti si pač vedel, da je življenje smrtno varno. Si, kjer si in kar si. Amen.
Pa hvala ti, Vitomil. Dal si mi ogromno: živost življenja. V metaforičnem in dobesednem smislu; imava naslednico, ki gre v tvojo smer svobodnega duha in v naročje presežnega. Bog? Univerzalna zavest? Tisto pač, za kar ne vemo, »kdo ali kaj« je. Ampak JE, kajne?
Tvoja Manca