četrtek, 05. december 2013

Priveži svoj voz na kakšno zvezdo

clip_image001»Priveži svoj voz na kakšno zvezdo!« To so besede Leonarda da Vincija, ki jih je velik, moder človek Viktor E. Frankl uporabljal, ko je govoril o pomenu smisla, in jih je njegova učenka, tudi psihoterapevtka, Elisabeth Lukas izbrala za naslov svoje knjige, pravkar izšle pri založbi Novi svet s podnaslovom Kaj nam v življenju daje moč. Logoterapija ali celjenje, zdravljenje duše s pomočjo smisla je zame ena najpomembnejših poti, ki osvetljuje temne hodnike našega bivanja in pomagati pri preseganju bivanjske stiske. Knjigo mi je včeraj poklonila prijazna soseda, ko sem ravno prišla z lepega pogovornega večera v ljubki knjigarnici ZDAJ v Kosezah, namenjenega predstavitvi knjige Svetilnik v nevihti : Zdravilne zgodbe iz Indije (založba Zala 2013) in pomenu branja za razvijanje sočutja, sprejemanja in ljubezni. Učiteljica slovenščine in knjižničarka Sabina Burkeljca, ki je knjigo iz Indije prinesla v Slovenijo, je pripovedovala, koliko dobrega naredi pripovedovanje zgodb za ranjene, prestrašene otroke, za vse nas, da smo bolj človeški
in da gradimo dobre medsebojne odnose. »Zato je zgodba slehernega izmed nas pomembna«, je zapisala na koncu spremne besede, rekoč: »In luč je vedno tu.«

Tudi Lukasova piše o zdravilni moči branja. Vam kar prepisujem eno izmed njenih številnih navdihujočih zgodb, ki pove več kot bi zmogli moji komentarji. Ko sem brala, kar sledi, sem bila še bolj trdno odločena, da se bom trudila biti stara gospa drugega tipa in ne jezna žrtev prvega. Ker bo s tem svet lepši in jaz srečnejša.  »Med mojimi sosedami sta bili nekoč tudi dve sedemdesetletni samostojni gospe. Obe sta bili vdovi, imeli sta odrasle otroke, ki so se odselili in so bili močno zaposleni, tako da so se le redko videvali. Obe gospe sta dobivali skromno rento, vsaka je imela svoje neizogibne starostne težave in počutili sta se malo na 'stranskem tiru'. Hitri tempo sedanjega časa z vsemi elektronskimi pridobitvami jima je bil sumljiv.  Do sem je poročilo o njunem življenju enako.

Toda gospe sta se na vse te okoliščine odzivali popolnoma različno. Ena se je zajedla v vse omejitve, ki jih je dojela. Vanje se je prav zabubila. Zaradi svoje osamljenosti je postala zagrenjena in se še bolj zavlekla med svoje štiri stene. Tako je zapravila še zadnje medčloveške stike, ki jih je še imela. Njen občutek, da je na stranskem tiru, jo je prignal do stavka: ker je nihče več ni potreboval, potem nihče več ne sme od nje kaj pričakovati. Noben pozdrav, nobeno pismo ni š'lo od nje, noben nasmeh, nobena prijaznost. Starko so imeli za malo čudno. Zmigovali so z rameni in se je izogibali. Usoda ji je vzela vse – tako je bilo videti. (…)

clip_image002Druga gospa pa je uporabila noo.psihični antagonizem. Občutki osamljenosti? Zagrenjenost? Na stranskem tiru? Duhovno se je dvignila nad to in se usmerila k tistim prostim področjem, ki so ji še ostali. Ker je njeni otroci niso več potrebovali, se je začela udejstvovati socialno: začela je redno obiskovati vidno prizadete v domu. Kmalu so se mnogi veselili njenega prihoda. Svojo ponudbo je še razširila, prenašala je sporočila, priskrbela manjše modne dodatke, urejala frizure, popravljala oblačila itd. Iz teh njenih obiskov so se razvila trdna prijateljstva tudi z negovalnim osebjem v domu. Ker so mnogi prebivalci v domu imeli radi živali, si je preskrbela psa, ga izšolala in ga jemala s seboj na obiske. Pes jo je spodbujal k dolgim sprehodom po gozdu čez polje, kar je bilo dobro za njeno zdravje. Na enem od takih pohodov je srečala starejšega gospoda, ki je postal njen redni spremljevalec …«